Danes sem na mega-intelektualnem portalu 24ur zasledil, da Smrkci praznujejo Abrahama oziroma svojo petdesetletnico obstoja. Smrkce je, prvotno kot strip, nekje sredi 50' let, ustvaril risar Peyo in jih leta 1958 objavil v belgijskem časniku Le Journal de Spirou, približno dvajset let pozneje pa so jih v studijih Hanna Barbera (poznate vsi, itak) pod taktirku njihovega avtorja pretopili v motion picture ali po naše v risani film. Na prej omenjenem portalu so med drugim zapisani tudi laični občutki ljudi, ki so odraščali ob gledanju risank, a verjetno jih le malo ve, da je bil belgijski slikar Peyo pravzaprav prikriti marksist, ki je njegove nauke pojmoval skozi oči utopičnga socialista ala Saint-Simone and Co. Poglejmo kako se marksistični diskurz odraža v Smrkcih.
Za začetek si poglejmo habitat smrkcev oziroma njihovo vas - gre za popoln model socialistične komune, ki jo je v realnosti za samo nekaj let uspelo ustvariti prej omenjenemu tovar
narju Saint-Simonu, ki je v Angliji prodal vse svoje imetje in kupil zapuščeno rudarsko vas nekje sredi Amerike ter ustvaril nekaj, kar je sledilo neizbežnemu propadu, a o tem kdaj drugič. Dejstvo je, da vas Smrkcev ni v lasti posameznikov, ampak v lasti celotne komune. Vsi živijo v enakih hišah, na pozicijah, ki jim nudijo enake možnosti. Marc Schmidt, avtor novele Egg Story in eden izmed teoretikov subliminiranih ideoloških sporočil oziroma prikrite propagande, opozarja, da je na tem mestu beseda 'imetje' pravzaprav neprimerna.N
adaljujmo s simbolizmom in preidimo na analizo oseb. Ata Smrk predstavlja Karl Marx-a. Vsem ostalim smrkcem je enak in ni njihov voditelj, edino kar ga loči od ostalih je njegova razgledanost oziroma razsvetljenje. No, poleg tega pa ima enako brado kot Marx in pa seveda hudo vroče rdeče hlačke (hihi), ki utelešujejo najbolj priljubljeno revolucionarno in kasneje socialistično barvo.Smrketa je kot, oprostite izrazu, edina pička med Smrkci. O tem kakšnih orgij se ve
rjetno, seveda izklučno z namenom reprodukcije, udeležuje (itak), je seveda zgodba zase. A sledimo rdeči niti našega diskurza - Smrketa predstavlja zemljo in uteleša plodnost naroda, kar kaže preprosto na to, da so vsi Smrkci, z izjemo razsvetljenega Ata Smrka aka Marxa, zaljubljeni vanjo in ji dvorijo po cele dneve. V lingvizmu, predvsem v oziru na bivšo komunistično Rusijo, najde mesto kot Mother Russia. Sicer obstaja veliko teorij v navezi s feminizmom (predvsem morda Monique Witting) in o tem zakaj Smrketa nima jošk, a kot sem že dejal, ne bi o tem.S
ledi pojava pametnega Smrkca ali s tujko - Brainy Smurf (ful me spominja na Britney Spears, a seveda gre samo za naključjw). Ta predstavlja Trotckega, saj je v vasi Smrkcev predstavljen kot mislec, a kljub temu ne doseže razsvetljenosti Ata Smrka. Zanj je značilno, da se ostali Smrkci pogosto delajo norca iz njega in ga zjebejo takoj, ko hoče karkoli spremeniti. Gre za logični antagonizem, do katerega pride znotraj boja dveh hegemonij v skupnosti, kjer seveda zmaga močnejša z Ata Smrkom na čelu. Sicer pa obstaja epizoda z naslovom The King Smurf v kateri skuša Brainy Smurf, v času odsotnosti Ata Smrkca, prevzeti oblast in razvrednotiti njegovo pozicijo, a ga na koncu, kot ste verjetno že sami predvidevali, zjebejo.Kaj pa ostali Smrkci? Vsi so enaki, le njihova pozicija se razlikuje. Tako imamo Smrkca kot kmeta ali kot Smrkca, ki dela nekaj dobrega za skupnost. Na tej točki nimamo več kaj razpravljati.
Pride
mo pa hitro do Gargamela, meni osebno najljubšega lika risanke Smrkci, ki v tem diskurzu uteleša kapitalizem. Je preprosto pohlepen, brezobziren in se mu jebe za vse razen zase. V tej poziciji lahko govorimo o poudarjenem individualizmu, kjer gre za forsiranje edinstvene pozicije, ki pretehta vse, tudi skupnost - samega sebe. Če se zakopljemo v lingvizem, ki se izraža predvsem skozi dve primarni dejavnosti, ki predstavljata smisel eksistence Gargamela - uboge Smrkce želi, a.) pojesti (kar lahko razumemo kot poudarjanje vloge individualista in podreditev skupnosti) in b.) jih pretopiti v zlato (kar lahko razumemo kot čisto formo materialne produkcije, ki se, v našem primeru v dveh fazah, transformira v kapital. Omenimo še Adama Smitha in njegovo koncepcijo kapitalizma; pri naravnem stanju gre za kopičenje kapitala in s tem mislimo na kopičenje kapitala v neko imaginacijo. Če zavzamem še pozicijo čefurja, ki je petim obiskovalcem našega bloga verjetno ljubša - Gargamelu sede pobit vse pofukane smrkce. Mamu jim jebem.Seveda je tu še Gargamelova ginger mačka, Azrael, ki predstavlja delavca v kapitalizm
u, ki se giblje samo v Gargamelovem habitatu, ki predstavlja kapitalistični trg. Azrael ne govori in se ne pritožuje. To kaže na njeno/njegovo neizobraženost, hrani pa se z vsem tistim, kar ji/mu fukne Gargamel. Sicer bi Azrael najraje pojedla/pojedel kakšnega Smrkca, a do tega seveda ne bo prišlo, ker bi ga prej pofuku Gargamel. Azrael tako zavzema imaginarno pozicijo, ki skuša s skokom po simbolnem aka Smrkcu, preiti v realno pozicijo, a ta seveda ni mogoča. Na tej točki bi lahko vpletli Lacana in njegov Bonomejski vozel, a se mi ob tej uri to preprosto ne da. Aja mogoče še to - na sliki desno piše v spodnjem desnem kotu slike, ''Buddies'' - še en poskus kapitalistične fantazme. Besedica Blue pa najverjetneje namiguje na mornarje in homoseksualno razmerje med modelom pa mačko. Ne sej ne, mal se hecam.Dejstvo je, da je v Smrkcih veliko elementov, ki kažejo na subliminirano sporočilo marksizma in ravno zaradi tega lahko oblikujemo tak diskurz. Dejstvo je tudi, da je na Smrkcih oblikovano veliko različnih teorij, od feminističnih konceptov zarote (zgoraj omenjenova Wittingova, ki predstavlja kritični pogleda na to, zakaj Smrketa nima jošk in kako se to odraža v podrejevanju žensk v moderni skupnosti, bla bla bla, sej veste - babe pač) pa vse do homoseksualnih elementov, ki namigujejo na to, da so vsi smrkci le eno - navadni pedri. A z obzirom, da imam jutri izpit o katerem se mi niti ne sanja in da bi se verjetno mogel učiti, bomo o tem razpravljali kdaj drugič.
