»Hello«, a glej ga tajvanček. Ti sine boš tekoče govoril angleško, že čez kakšnih pettisočosemsto šestintrideset ur precej intenzivnega učenja, če vmes ne boš veliko goljufal in se nenehno pogovarjal z ostalimi kitajčki. Praviš, da imate doma pet psov. Psov, ki so tako neumni, da se ne odzivajo, ko jih pokličeš po imenu... koji kurac mi je blo treba tega vedet. To in njegova priljubljena fraza: »I miss my bed«, pa sta tudi edini (ne)koristni informaciji, ki sem ju uspel izvleči iz te nesrečne duše. Nenehno noslanje, kot da bi njegov dihalni sistem bil zgrajen kot superstruktura prepletajočih se rudnikov v katerih se vsak dan zruši kak rov. Rezultat tega pa je piskajoče dihanje, nerazumljiva izgovorjava, skratka apn angleština. Jebiga tole se res razvija kot eno ljubko cinično udrihanje, ampak, komu se pa še da brat jajca v stilu: Ko sem prispel v Portsmouth je bil prelep sončan dan. To me je nadvse razveselilo zato sem si privoščil fiš'n čips in se počutil kot pravi anglež...
Right. »Hello Aneg, how about having vodka party tonight?« e to je moj čovjek, Shin d korejska legenda. » Yeah sure, why the hell no, hahahaha« and we laugh. Južna korej ma še zmerja dve leti obveznega vojaškega služenja, kar je v bistvu še kul pred tem so mel obvezno pet let! A jebiga severnokorejčki, so navihani pobči, nikoli ne veš kdaj te bodo obdarili z bojno konico dolgega dosega.
40 minut, 45 stavkov, 2 čika, 5 kilometrov kasneje in že smo v šoli. » Good morning, how are you-fuck offi!« ubistvu pa rečem: » Fine, thank you«. Blablablablabla.
Zadnji teden smo v klas dobilili nezdravo veliko število švabov, ubistvu švicarjev ampak who gives a shit. Prokleti klobasožderci, nevem kakšne so njihove jutranje navade, ampak nekje do dvanastih je zame čas nežnega prebujanja, tekom katerega v mislih giljotiniram vsakršno glasnost, pompoznost, nekultiviranost... Skratka vse nevrline, ki so jih bili naši nemčki polni, pizda nevem k da bi si zjutri napeli en šlauf šnopca v rit, zmazu kornfleks s petrdami, se kot prašičaek povaljal po gnoju in gruleč od zadovoljstva odpujsal v šolo. Jebemti, če je v njegovi krvi en kvark substance, ki je Goetheja , Hegla, Nietzscheja in podobne združevala kot Nemce potem se da pa tud v angleški hrani uživat.
Še ena stvar v zadnjem tednu je blo tud to da smo me premestil v hotel, saj je v mojo sobo pršu en tip k je diffrently abled ( to je politično korekten izraz za Rje), ampak ajde sej ni bil neki napačen. No skratka pridem jez v da hotel, in itak da je natega akcija k sploh ni bil hotel ampak sam bed'n brekfst, okej nesem svojo 20.9kilsko torbo gor, gor fakin v p.m.- ker itak, da žvim v najvišjem štuku, ker sem iz jebene slovenije pa se boljš počutm na periferiji. Ajd nasledn dan si seveda privoščim aristokratski all-inclusive giant english breakfast, po njem prikupno rignem in razmišljam če bi rajši še malce zadremal, kot pa da si grem kvarit prebavo s poslušanjem nemčkov.
Zunaj ščije, no sej smo v angliji, pe par ur in grem domov. Zdej pa velik filozofski problem:ne piti preden iti, ali piti do takrat ko iti? Hmmmm, najprej bomo neki spil, da se bo bolj trezno razmišljal.
Evo še mal fotk, da ne bo vse spet samo nakladanje:
Cimrovska naveza ed leve proti desni katarac, japanka, tajvanac i kranjac:
Paloma robčki, sred jebenga Londona:
Hudobni učitelji so nas prisilili da hodimo v pube in da tam spijemo veliko piva:
Random umetniška fotka, ki nakazuje dekadenco poznega kapitalizma skozi katerega pa se vendarle zrcali žarek upanja,ki nakazuje boljši jutri:
Sproščena debata o dialektičnem materializmu:
Big fat dog:
Na levi ruska legenda(sicer dvomim, da bom obiskal Murmansk), v sredini Shin korejska legenda:
Mission accomplished:
