Okej WTF?

Sori, ampak morm takoj še en post gor fuknt, ker je tko wat da fak. Pač te pičke na tem http://tokiohotel-fanclub.mojforum.si/ so stare tko 14 let al neki, ker je zadnjič ena od administratork tega foruma pisala pismo v revijo Stop in prosila če jim lahko dajo deset kart za ta koncert k naj bi bil v Ljubljani. Uglavnm not v pismu je napisala, da so stare med 14 in 16 let in so največje fanice od Tokio hotel ever sploh. Po naslednjih njihovih postih, ki jih limam uspod sklepam da so seksualni kult.

lizikaxxx

Objavljeno: 06 10 2007 04:39 Naslov sporočila: men je od drgac ful wubibubi...tko like ce bi ga vidla zdle kle bi mu takoj dala. tako hudo postavco ma...mwa <3<3 forever together! _________________ jes se bom ubila....oh, the sweet death

Rozagaylord

Objavljeno: 06 10 2007 04:41 Naslov sporočila: O fak ti prasička umazana ! On je moj boy tko da shoo hihihihihi

lizikaxxx

Objavljeno: 06 10 2007 04:46 Naslov sporočila: ne pa niii-iiii! itak a ti povem jes neki...k sm bla 12 ane me je oci pelu u strassburg al kva je tist mest he he... pa sm takrat prvic zgubila nedolznost...in to z billom po koncertu me je nabrisu k zverino _________________ jes se bom ubila....oh, the sweet death

Gorthacutcut

Objavljeno: 06 10 2007 06:25 Naslov sporočila: jaaa sam res kok si ti umazanaaa dj baad iiuw... sam BILL je pa tok hud da jst k ga vidm ratam čist mookraaaa kr use dol s mene teče! bIłłłłł *FTMR* 4 EVER"!!!!!!!!!

Rozagaylord

Objavljeno: 06 10 2007 04:47 Naslov sporočila: o moj god koko umazana si !! jest pe še kar sanjarim o tem hihihihihhihihihihihhihiii

sej bi še limu, sam si raj poglejte ta fenomen sami

ICH LIEBE DICH TOKIO HOETL FÜR IMMER

Mal sm čekriu po netu pa je nanesl tko, da sm prebral tri četrt slovenskega tokio hotel fan club foruma neki in sm najdu tole izpoved neke (verjetno) emo mladoletnice, ki je lansko leto obiskala koncert Tokio hotela na Dunaju. Je kr hihitljivo. Hihi

Začelo se je vse na začetku. Štartali smo v Ljubljani, nato smo se vstavili še v Celju in Mariboru da smo pobrali še ostale TOKIO HOTEL fane nato pa smo se odpeljali naprej proti meji, kjer smo naredili 15 minutni postanek in potem še en malo daljši postanek.
Nato pa smo se odpeljali naprej proti Dunaju, kjer smo čakali na koncer.
Pred Tokio Hoteli je bila še predskupina imenovana Luttenberger Klüg.
To sta dve mladi punci, ki zelo lepo pojeta.

No in končno smo dočakali, da so na oder prišli naši ljubljenici potem pa se je začel žur.
Bilo je zelo fantastično. Lahko bi rekla, da je bilo nepozabno. Še boljše super nepozabno. Že ko so stopili na oder sem se zavedala, da bodo to eni fantje, ki izgledajo še lepši kakor po televiziji in res je bilo tako. Veliko punc se je drlo za Tomom.

Ene so bile še tako srečne da so dobile kakšen del njihovih stvari.
Zapeli so 5 pesmi iz ta starega albuma in vse iz ta novega. Ta zadnjo, ki so jo zapeli je bila Rette Mich. Zelo lepa pesem, drugače pa so mi bile vse pesmi zelo všeč. Prvič v življenju sem videal svoje idole, ki sem jih nekoč gledala samo po televiziji na slikah in postrih.
Zdaj jih še bolj obožujem, kot sem jih oboževala prej. To je tisto pravo. Videti idole v živo je čisto nekaj drugega, ko pa po televiziji in slikah ter postrih.

Veliko imam tudi stvari od njih in seveda naj naštejem. Več kot 100 posterjev, blazino, majico, 3 mape člankov, 15 značk 9536 slik na računalniku. Največ imam seveda od Toma saj je moj lubi že od samega začetka. Pa tudi od Billa imam velik in seveda od Georga od Gustava pa niti ne toliko, ker mi ni kaj preveč všeč.
Te tri od katerih imam več so moji ljubiji.
Zaljubljena pa sem v Toma že kar dolgo časa.
To je tako simpatičen fant.

Njegov nasmeh je nekaj nalepšega na celem svetu, ko se ti človek nasmehne pa naj bo to v živo ali pa samo po televiziji je isto. Saj zame, ko vidim njegov nasmeh padem v trans. Ta tip je tako luškan da bolj luškanega tipa na svetu že ne mora biti TOKIO HOTEL rocks forever and ever and ever and ever. Stay like this forever and ever and ever. Tega dneva se bom vedno spominjala saj je bil moj najsrečnejši dan v mojem življenju. Še zdaj ne moram verjeti da sem jih vidla sploh pa ne moram dojeti, da se mi je BILL tako lepo postavu v pozo sam zato, da bi ga slikala. Tako mi je žal, da mi je sredi koncerta crknil fotoaparat kajti če mi ne bi bi ga lahko tako lepo ujeala amapk vseeno pa sem uživala, da je kaj.

Edina stvar na koncertu, ki mi je šla na jetra je bila ta da so nemke in avstrike kar nekaj porivale Slovenke sem ter tja in se kar nekaj drle pa nemško (zihr so se drle heil hitler al neki). Ena nemka ali avstrika je bila pa zelo prijazna in mi je pomagala pobrati darila za njih.

Še zdaj sem jih hvalažna za to. Nasledji koncert bom pa vse avstrike in nemke popikala z šestilom in jim zlimala lase skupaj da se bodo skupaj zleple da niti v dvorano ne bodo mogle priti. Ker mi gredo pa na jetra k so smotane. Norijo za njimi, kot neke 5 letne smrklje, k tako ali tako ne bodo imeli nič z njimi Tokio Hoteli seveda. Ker če se mene vpraša so to ne fanice amapk obsedenke. Pa saj mogoče sm tudi jaz že malo obsedena z njimi ampak ne tako kot so one. Skratka sem uživala 100 na uro pela sem njihove pesmi vse komade sem znala na pamet razen ene, ki je še nisem slišala da bi jo peli kje po televiziji ali kod drugod razen na cdju to je pa tudi vse za kar vem, Drugače pa . Rock on and TOKIO HOTEL on forever and ever and ever. Na Dunaju je bil moj najsrečnejši dan na svetu. ICH LIEBE DICH TOKIO HOETL FÜR IMMER. TOM DU BIST MEINE HEILIG SEIN FÜR IMMER UND HILF MIR FLIEGEN FÜR DU. LET'S GO TO THE END OF THE WORLD TOM Kaulitz and when you sleep you like like an angel to me. KOMM UND RETTE MICH TOM KAULITZ

Neumna SapRamiška...

nesramna mala miš, zaslužiš si eno po pički in zdajle jo dobiš.

Tri spominčice sem posadila, lalala, nekineki... Menda je že iz naslova razvidno, o čem bo govora v tem hejt spisu. Če ni, o Sapramiši, med drugim. O neumni mejhni podgani, ki v lajfu ne počne nič drugega, kot jamra zarad stvari, ki so pravzaprav dost pointless, če pa že ne to, pa vsaj niso taka stvar, da bi iz njih nekdo delu sceno, kot da ti cela familija miši umre v mačjem samomorilskem terorističnem napadu na sosednje dvorišče, kjer so se vsi slučajno nahajali in socializirali na pikniku. Gre za predstavo, ki je, za niti ne tako malo pest folka, žal, vse prej kot neponovljiva izkušnja. Zakaj je to vsa ta leta čist preveč popularno in kaj starši mislijo doseči s tem, da vodijo svoje tamale to gledat, meni ni in ne bo nikoli jasno. Vsa sporočila, razn (ajde, nej bo) tega, da je treba hodit k zobozdravniku in da to ni panike, so v vseh pogledih napačna. Pač neke neizrečene frustracije nekoga, ki pa so, po gledanosti sodeč, genialno izpeljane na mularijo, stranski učinek takih scen pa je, da je svet z vsako, še za nivo bolj podebiljeno generacijo, še bolj v kurcu, kot je že itak.
Lahko grem kar po vrsti. Večini je najbrž znano, da na začetku „zgodbe“ ta, mala nehvaležna prasica, dobi tri lešnike, ki jih ne more pojest, ker jo boli zob. Odpravi se na pot in sreča veverico (ki sicer definitivno je cipa, k hoče vsazga nategnt in jo boli kurac za vse) in ji da lešnik za pregriznit, katerega ta seveda poje. To je nekako razumljivo, ker se Sapramiš tega loteva s pristopom, ki je tipičen za folk, ki v življenju vidi samo sebe in svoje kurčeve lešnike. Najprej veverici reče, da ji naj pregrizne lešnik in še to z odnosom, kot da je samoumevno, da bi veverica morala nujno ugoditi njeni prošnji, potem jo pa še zmerja, da je neumna. Ta lešnik bi ji na ta način pojedu vsak in to je tudi edino pravilno. Pravi pristop bi biu takle: „Vevrca, zmenva se tko, js mam tri lešnike, če mi lahko dva pregrizneš, ti enga dam.“ Če bi ji prvega direkt pojedla, bi bil pogovor končan in Sapramiš bi jo lahko upravičeno poslala v kurac. Ampak ne, ona bi mela use in ko se ta situacija odvije, se miš potem pol ure dere, da ima sedaj samo še dva. Boo fucking hoo. Že itak jih je dobila od Grizelde, ne rečem, če bi jih vsaj sama nabrala, jao, jao.
Dalje, miš pride k žabi, ki je bolj počasne pameti, ampak mehkega srca, za spremembo. Po 20. minutah razmišljanja, kako bi ji pomagala, žaba končno najde rešitev, ki pa je precej retarderana in Sapramiški zgubi še drugi lešnik. Jasno, da ji je totalno bed, ker ima za razliko od glavne protagonistke (beri: t3h drama queen), karakter, ki je nesebične narave. In medtem, ko se žaba buta z glavo ob steno, ji miš prbije: „no ja, sej je prijateljstvo tut nekej vredno, več že kot en lešnik.“
What the fuck, bejba??!! Ne morš prbit neki tazga. Tut lešniki se že vrtijo okoli sonca, ampak niso pa jebeni center vesolja, kakšna primerjava to sploh je, pizda. Frendico, kot je Regica si ena takale smrdljiva miš lahko samo želi, sploh pa glede na to, da je taka, da bi si usak normaln človek (oziroma žvau) zapiču kitajske palčke v nos in butnu ob mizo, ko bi pomislu, da obstaja možnost, da bi mogu polovico lajfa to jamranje doma poslušat. Namreč, njene prioritete grejo očitno nekako takole:

1. lešniki
….
2. milijon drugih stvari
….
3. spanje
4. parjenje
5. ganja
6. alko
….
7. še milijon drugih stvari
….
8. smučanje
9. frendi
10. davki


To, da je Regica tisočkrat večja oseba od miši, se potrdi še potem, ko si Sapramiš iz čiste objestnosti in v iskanju pozornosti odlomi zob in teži, da se bo ubila (to spet traja en mesec). Tako kot tisti samomorilci, ki se dvakrat na teden obešajo na najbol obljudenih mestih, zato da jih potem en najde in se z njimi 15 minut ukvarja. Skratka, ja, Regica se žal ne strinja z delom občinstva, ki pozdravlja idejo, da se naj miš ubije in gremo lahko domov, ampak jo dejansko prepriča, da gre k zobarju. Pa še z njo gre. To je odnos, ne pa tist kar mormo sicer vs cajt poslušat.
Kaj se zgodi tam? Jah, zobar ji popravi zob, kaj pa. Takoj za tem, je pa (understatment of the year) cela scena, ker Sapramiš ugotovi, da je še zadnji lešnik prazen. Namesto da bi bila v prvi vrsti hvaležna za nov zob, ki je pravzaprav edini resen problem, ki zahteva trajno rešitev in rekla: „Kurac, vsaj zob je spet ceu, pejt grizelda greva nekam nabrat lešnike, pa hvala doktor detl,“ se ona dere in preklinja in gre sploh vsem na kurac zarad, jah česa neki, zarad same sebe in njenih, baje po krivici prikrajšanih momenarnih užitkov. Tipično. Kot če bi se rodil impotenten, in bi me pozdravili pri 
petindvajsetih, ko bi se mi prvič dvignu, bi se pa pritoževal, da mam mejhnga.
Zadnje dejanje, klimaks, wotevr, je mišji strah, ki je ceu care žare in se, kot to mora bit, pojavi ob, glede na situacijo, pravem času na pravem mestu s pravimi vrlinami za rešitev te situacije. Tudi v njem se kaže vrhunski karakter, saj bi vsak z malo manj potrpežljivosti, ob uzrtju take skrajne nehvaležnosti in brezzveznega samopomilovanja, miši obrnil hrbet in reku ko te jebe, mal odrast pa se oglas pr men en drug dan, če se slučajno ne boš prej ponesreč ubila. Strahec pa vseeno ubere drugo pot, ker je očitno, da se tudi njemu ne da več niti sekunde tega poslušat in pač začara tist največji drevo kurčevih lešnikov in da miški vedet, da to pač ni nek zajeban problem. Če jih ne bi začaral on, bi jih pač nekdo drug, kot že rečeno, že itak jih je dobila že v samem začetku in ni sama za njih nardila pol kurca. Svaka mu čast. In vse bi bilo lepo in kul, če bi se miš naučila vsaj to, da v življenju pač ne delaš globalnih problemov iz stvari, ki se nobenega ne tičejo in katerih se je treba samo lotevat s pravim odnosom, pa mal s tičem pomigat. Ampak ne (spet), vse je dobila, vse se je končalo pravilno, postala je najsrečnejša miš na svetu, zdej je pa premejhn želodček, pa preveč sreče, pa spet cela pizdarija. Here we go again. Lahko bi enkrat zadevo zaključili tko, da bi jo povozu vlak. Mogoče bi bla zadovoljna, če ne bi bla miš, ampak potem bi bilo pa točno to tisto, zarad česar je treba zganjat ceuga hudiča.
Sapramiš še izjavi: „Če se zares potrudiš, na svetu vse dobiš.“ Pomoje mi ni treba posebej poudarjat, da ta stavek dobi prvo nagrado, za uporabo nekega stavka v najbolj možno napačnem kontekstu, ker razen tega, da je zbrala pogum za it k zobarju, niti ena stvar nima nobene veze s kakršnimkoli trudom. Tko da starši, ne se čudit, če bo vaš otrok, ki je po vaši krivdi navdušen nad Sapramiško, pri petnajstih eno retarderano, razvajeno pezde, ki bo še zmeri jokal ceu dan, ker mu ni noben hotu zgrist hrane predn jo je dau v gobec in je zdej zato lačen, pa nič mu ne bo jasno, ko mu boste pametvali o tem, da se bo enkrat moral za neki trudit v življenju.

Sapramiška: RAZPRODANO!.

P.S.: aja, emm..  da ne bo pomote, to je plod neke bolane domišlije, kakršnakoli vsebinska skladnost z resničnimi/izmišljenimi liki je zgolj naključna.