Dialektika

Zakaj bi torej našemu blogu lahko bilo ime tudi dialektika...
Aristotel za utemeljitelja dialektike šteje eleatskega filozofa Zenona. Ta je bil učenec slavnega Parmenida in si je za podkrepitev njegovega nauka izmišljeval še bolj slavne paradokse (npr. tistega zakaj Ahil ne more prehiteti želve). Tovrstni paradoksi so še danes aktualni, vendar se na tem mestu ne nameravam ukvarjati z njimi.
V zgodovini dialektike ne moremo mimo Sokrata, le ta je razvil zanj specifično metodo, ki se imenuje Sokratska elenktika. V današnjem času bi ta izgledala nekako takole: na ulici bi k vam pristopil zanikren, malce debelušen, možak, nadvse odbijajočega videza. Navidez neobvezno bi vas denimo vprašal:"Kaj je za vas dobro?" Predpostavimo, da bi se z njim dejansko zapletli v pogovor in ga ne bi že takoj odpisali kot versko blaznega ali nekoga, ki je malce globoko pogledal v kozarec.. potem bi se znašli v Sokratski elenktiki. Ta pogovor vas bi slej, ko prej pripeljal do zadrege(aporije), ki bi razkrinkala da v resnici ne veste kaj je dobro, temveč, da ste zgolj mislili da veste. Sokrat pa ni bil nekdo, ki bi drugim solil pamet, tudi on sam ni vedel kaj je dobro! Od sogovornika je zahteval več, svojo veščino je imenoval majevtika ali babiška veščina,. Sam zase je trdil da samo prisostvuje pri rojevanju ideje sogovorca. Naj tovrstno veščino pokažem na primeru, ki je zaradi njene doslednosti humoren, vendar nam vseeno da slutiti bistvo sokratske metode:
Nekoč je Sokrat na cesti opazil suličarja, ki je tekel za nekim človekom.
"Primi ga, primi ga!" je zaklical suličar, toda Sokrat se ni zmenil. "Kaj si gluh?" se je jezil preganjalec. "Zakaj nisi prestregel morilcu poti?"
"Morilcu? Kaj meniš s to besedo?"
"Človek božji, le kje si se vzel! Morilec je človek, ki ubija!"
"Torej mesar?"
"Norec stari!Človek, ki ubije drugega človeka!"
"Aha, vojak!"
"Ne!! Človek, ki ubija v mirnem času."
"Že razumem: rabelj."
"Idiot! Človek, ki ubije sočloveka na njegovem domu!"
"A, tako! Zdravnik, kajne?"
Suličar je ves obupan stekel naprej.
Bistvo dialektike kot jo je prakticiral Sokrat je povzeto v njegovem slavnem reku:
"Vem, nič ne vem". Sokrat je želel drugim pokazati, da to, v kar marsikdo slepo verjame in je zanj edina možna resnica, v resnici le ni tako preprosto. S tem pridemo do prvega jepanija.
Na kolesu zgodovine se zasukajmo za par tisočletij in se posvetimo temu, kar je imel o dialektiki povedati njen moderni oče G.W.F. Hegel. Kompleksnost njegove misli je tolikšna, da so kakršni koli površni povzetki (kot je med drugim ta) obsojeni na propad. Pa vendarle poizkusimo... Hegel in moderna dialektika, se v osnovi ne ločita od antične, v obeh primerih gre za logični sistem mišljenja za katerega so značilne določene prvine. Morda najbolje izpostavimo razliko med antično in Heglovo dialektiko, če naredimo sledečo primerjavo. Za starejšo dialektiko bi lahko dejali, da je parni stroj, za hegeljansko pa da je jederski reaktor. Skratka gre za neznanski kvalitativni preskok.
Osnove Heglove dialektike lahko orišemo sledeče: vse se začne s tezo, ki ji sledi negacija oziroma antiteza, do pomiritve nasprotij pa pride v sintezi, vse dokler se iz nje ne razvije nova teza. Vse skupaj se zaenkrat sliši nadvse abstraktno vendar je v resnici nadvse konkretno. Sam Hegel je dejal, da je umno dejansko in dejansko umno.
Vzemimo za primer teze posameznika v okviru družine. Vsaj na simbolni ravni je ta vpet v čustvene odnose, ki jih preveva zaupanje in naklonjenost drug do drugega. Kot antitetza se nam kaže posameznik v okviru gospodarstva, tokrat gre za boj vseh proti vsem, edino merilo uspešnosti je profit. Kaj bi bila torej sinteza?
Sinteza je država, ki v svojem okrilju vključuje in regulira posameznika tako kot člana družine in kot akterja na trgu.
Teza je torej homogena enotnost, antiteza heterogena neenotnost, sinteza pa enotna heterogenost.
Posameznik najprej je, potem ga ni; na koncu pa je in ni.
Zanimivo je da sta se hegeljanske dialektike posluževala tudi tako goreča kritika Hegla kot sta Kierkegaard in Nietzsche.
V obeh primerih lahko zasledimo koncepcijo etičnega razvoja duha, ki se podreja pravilom dialektike. Pri Kierkegaardu se človeški duh začne v estetskem stadiju, kateremu se smisel kaže kot nekaj izven njega. Kot tale sočna pečenka pred mano, ali tista brhka mladenka tamle na postelji... Tovrstna eksistenca posameznika privede v obup, saj v njem ni v resnici ničesar, kar bi ga osmišljevalo.
Zato duh preide v etično fazo za katero je značilna resnost, zavzetost, predanost. Ta stadij je posameznikovo osmišljevanje samega sebe. Je odločitev zavesti za samo sebe, ki je prek tega sposobna ločiti med dobrim in zlom. Vendar Kierkegaardu tudi to ne predstavlja zadovoljive rešitve, saj posameznik še zmeraj ni sposoben živeti etično idealno, nad njim namreč še zmeraj visi greh. Zato lahko do zadovoljive razrešitve nasprotij pride zgolj s prehodom v religiozni stadij.
Kierkegaard pravi:"...vsebina vere je paradoks, da je večnost prišla v čas, tj. da je bog postal človek". Ker človek sam ne more spoznati resnice temveč mora od boga prejeti pogoje za to spoznanje, za Kierkegaarda do pomiritve oziroma sinteze lahko pride le v religioznem stadiju duha.
Kakšen pa je razvoj ontologije duha po Nietzschejevem mnenju? Dialektičen, kakopak. Nietzsche govori o treh premenah duha. Na začetku je duh kamela, saj potrpežljivo nosi in prenaša dekadenco konkretne dejanskosti. Šibi se pod bremenom trohneče kulture, impotentne filozofije, zasužnjevalne religije... Duh se temu upre! V antitezi se odvija srdit boj med levom, ki simbolizira upor in nov svoboden duh ter rjove:"Jaz hočem ! ", ter zmajom, ki zastopa stari red in vrednote ter bruha: "Ti moraš!".
Na koncu razvoja pa človeški duh postane, kdo drug kot otrok!
To je pravi simbol nadčloveka, ki se igra igro ustvarjanja in onkraj dobrega in zla iz kaosa ustvarja nov smisel.
Dialektiki človek očitno težko uide, uide pa ne uide če se prej ne znajde pa znajde na blogu je pa ni.