Spraševati se ali bolje rečeno čuditi se, je bila že od nekdaj tista »nadležna« človeška navada, ki mu je zagotavljala osupljivo izvirnost v primerjavi z ostalim stvarstvom. Zakaj za vraga se prav človek sprašuje. Se vsa skrivnostnost res skriva v tistih par odstotkih genskega materiala, ki nas ločuje od primatov? Ali pa se odgovor nahaja kje drugje. Kdo bi vedel. Moram priznati, da me to, na tem mestu niti ne zanima pretirano. Rajši bom razmišljal o nekaterih pojavnih oblikah te čudovite danosti, ki ji pravimo mišljenje.
Danes se namreč vse prerado enači misleca z intelektualcem, kar je seveda krepka neumnost. Če se malce poigramo s tem, bi lahko prišli do zaključka, da obstajajo redki čudovito dobri posamezniki, ki mislijo- to so intelektualci. Za intelektualca je namreč normalno, da misli, mar ne? S tem pa že zahajamo na spolzek teren, ta izjava v sebi namreč implicitno skriva dejstvo, da ostali...pač ne mislijo. Moderna znanost bi mi odgovorila:" Pa saj vendarle obstaja več tipov inteligence(misli), denimo čustvena, prostorska, muzična ipd. ". To je seveda res, vendar bi si želel dokazati, da navkljub temu, v odnosu človeka do sveta, v prvi vrsti obstaja misel. Le ta je tista, ki opredeljuje njegovo posledično izkustvo, dano namreč ni spoznano.
In, ker v odnos s svetom oziroma obstojem v svoji najširši pojavni obliki vstopa prav vsak posameznik, je tudi vsakdo zavezan misli. Ljudje smo si različni, a vsi na nek način iščemo svoje mesto v svetu, stremimo k temu, da osmislimo svoj obstoj. Vtem vstopamo v interakcijo z ostalimi, katerih odzivi in dejanja nam pri tem pomagajo. Ves ta proces je prežet z izrazito sposobnostjo do prilagajanja. . Že narava stvari je poskrbela, da so okorele vrste, ki se niso bile sposobne prilagoditi preprosto izumrle. Samo prilagajanje pa je, v kolikor ni stvar evolucije, za človeka v osnovi miselni proces. Življenje je zvijačno tako, kot se nam kaže že v sami naravi in tako kot ga doživljamo in mislimo vsak dan. Težko bi našli nekoga, ki nam bi prostodušno zatrdil, da se mu že od nekdaj vse dogaja kot si je zamislil, če ne drugega bi ga veljalo vprašati po zdravi pameti. Življenje je kot rogovilasta veja in poskušati ga narediti predvidljivega je kot poskušati to vejo spremeniti v ravno palico.. nemogoče.
In prav to je največja absurdnost, pri tem, da verjamemo da nekdo misli, drugi pa preprosto ne. To bi pomenilo, da se nekdo spopada z življenjem v vsej svoji kompleksnosti, za nekoga drugega pa je življenje zgolj sosledje predvidljivosti. Velja se namreč vprašati ali je sploh smiselno ločevati zavest, ki jo obremenjujejo misli o vsakodnevnem kruhu in zavest, ki je zavezana študiju, denimo človeške anatomije. V obeh primerih gre za hude intelektualne napore, seveda, da različne narave pa vendar človek v obeh primerih misli.
Bolj zanimivo je da se na neki točki človek, ki ima zagotovljen eksistenčni minimum odloči, da »ne bo več razmišljal«. Tudi takšna pozicija se mi zdi popolnoma nemogoča, odločiti se ne-misliti, v sebi že nosi idejo o čem ne misliti in na kakšen način ne misliti. Misli po mojem mnenju preprosto ne moremo uiti, le zakaj bi ji hoteli, le kaj je bolj čudovitega kot odtavati v ta svet in potem imeti neznanske napore pri izražanju domišljenega. V tem smislu je misel tisti sladki strup, ki nam zagotavlja vitalnost duha, njegovo rast skozi trpljenje.
Korenine znanja so grenke, a sadovi sladki.
Modra misel, ki nikdar, dokler bo človeštvo obstajalo, ne bo izgubila na veljavi. Dejali smo, da misli ne moremo uiti, a vendar, kam je usmerjena? Kam nas vodi? Mislim, da je končni cilj vsakega mišljenja resnica. A resnica je neskončno nedosegljiva, izmuzljiva. Resnice v resnici nikdar ne moremo ujeti.
V tem smislu smo vsi Francke, ki tekamo za vozom, ki ga seveda ne bomo nikdar ujeli.
Morda je bistvo res v tem, da ti:
Nič ne more uiti in ničesar ne moreš ujeti.
