ne gor gledat, če ne ti bo klavir na glavo padu

Ko si sam, si pač sam. Kadar ti po glavi bliska in nisi samozadosten, ne bi bil rad sam, ko nisi več sam, bi bil pa rad sam, ker tvoja edina resnična želja ni zgolj obstajati kot družbeno bitje, ampak le imeti ob sebi tisto točno določeno bit, po kateri hrepeniš (v povezavi z njo bi potem lahko obstajal kot družbeno bitje, ampak o tem kdaj drugič...). In ker je nimaš, to odseva neko notranjo praznino, ki jo najbolj čutiš ko si sam, to je če si sam ali v tisti družbi, kjer obstaja samo tvoja podoba, za katero se skrivaš. Najbolj prazen pa si takrat, ko ob sebi čutiš energijo, ki jo hočeš čutiti, ne čutiš pa povezanosti z njo. To te ob enem dviguje in hkrati hendikepira. Pravzaprav si nekako na istem, le da tlak narašča, ker je tvoja esenca podvržena pritisku z obeh polov, oziroma se znajde v nekem absurdnem precepu, kot oreh v kleščicah ujeta med željo po popolnosti in nujnostjo izgona upanja po nje dosegu. Lupina je sicer močna, ampak se brišejo meje relevantnosti potrebe le-te, saj izgubi svoj smisel brez sredice, katero naj bi obdajala; lupina, ki si jo ustvariš pravzaprav ne obdaja ničesar, za kar je vredno živeti, če moraš živeti samo za to in nič drugega. Ustvariš pa si jo prav zato, da bi zdržala pritiske, ki jih v resnici ne bi smela, niti jih ne bi smela hoteti zdržati, ampak take in podobne situacije redko puščajo drugo izbiro.
Začel bom verjeti v smrt, ker v takem položaju začutiš, kako umira tvoja duša, oziroma pravi smisel tvojega telesnega obstoja. Predpostavimo, da je smrt zgolj spoznanje o dejanskem bitju. Metaforično bi bila lahko primerljiva na primer z izpitom. V roke dobiš listek z vprašanji, na katera odgovarjaš s svojim znanjem iz svoje glave. Ko dobiš nazaj rezultate, pa vidiš, kaj si imel prav in česa ne. Isto je s smrtjo, v življenju ti pot pač prekrižajo oziroma preusmerijo določena dognanja, ki pa niso nujno pravilna. Smrt naj bi bila tista ultimativna rešitev, saj je šele ko telo umre popolnoma jasno, kaj si pravzaprav naumil s svojimi primitivnimi in omejenimi možgani. Smrt telesa konec koncev ni tako zastrašujoč dogodek, in na vprašanje zakaj se potem razvijamo v tem obstoju, bi odgovoril, da je znanje (in posledično vedenje, mestoma tudi obratno) potrebno za rast duha in krepitev notranje energije, ki jo utrjujemo samo z razmišljanjem in gledanjem na stvari čim širše in čim višje, tega pa ne moremo doseči s tako glavo, s kakršno smo se rodili, ampak je treba um razviti; eksponent pa se očitno veča tudi z leti, ko naš vid postane jasnejši in zrelejši, torej je pomembno vsaj malo skrbeti tudi za telo.
Naj bo smernica recimo misel, da ko telo umre, njegova prava bit šele začne živeti in da smo s tem, ko smo v človeškem telesu prilezli na ta svet, nekako dobili samo možnost za pridobivanje moči, saj je preizkušenj in neponovljivih izkustev na tej naši poti ničkoliko. Podobno kot tista škatla, napolnjena z deset tisoč tolarskimi bankovci, kamor te zaprejo in ustvarijo turbulenco, ti pa potem po zraku loviš denar in si ga tlačiš kamorkoli (ja, kamorkoli), oziroma ga spravljaš v neko režo. Hočem reči, da v škatlo greš in iz nje prideš, o tem ni dvoma; za koliko bogatejši boš prišel iz nje, je pa popolnoma odvisno od tebe. Logično pa bi bilo, da nekako naj ne bi prišel revnješi. Se pravi, po smrti boš obstajal tako, kot si pred rojstvom, le bogatejši za znanje, ki si ga prinesel s tega sveta.
Vsakič znova pa me iz teh sanj prebudi resnica, da pa morda le je možna tudi tista dejanska smrt, oziroma prenehanje vsega obstoja, ali še drugače prazno obstajanje. Senzibilna ovojnica, okrog ene same boleče prazne luknje. To pa je tisto, kar bi jaz lahko definiral kot pekel, (za katerega sem sicer menil, da če že obstaja je minljiv), katerega srhljivo podobo zaslutiš vsakič, ko začutiš to, že omenjeno umiranje duše, ali praznjenje tistega, za kar si bil prepričan da je neranljivo oziroma nesmrtno v ranljivem ali umrljivem telesu. S tem sicer nekako pridobivaš na moči, ampak izgubljaš svoj osnovni smisel, brez katerega tudi moči ni, saj nima razloga obstajati. Ultimativna preizkušnja, ki jo prestaneš samo, če ti je dano preživeti, kar je spet absurd, če predpostavimo še, da si sami pišemo usodo; zato raje, če si hodil po taki poti, da se je predte postavila priložnost za rešitev iz navidez brezizhodne situacije, ki pa brez iztočnice dejansko zna zakriti izhod, če že ta obstaja - in obstaja. Zatorej verjetno je možnost, da vsako tovrstno razmišljanje (ki je nedvomno posledica doživljanja in se ne poraja samo na sebi) izvira iz neke kapitalno nepravilne odločitve, katere se sam mogoče niti ne zavedaš.
Dejstvo je, da imaš z manj energije, kot ti je ostane, manj možnosti za udejanjanje svoje notranje biti, v smislu sprejemanja, vračanja, povezovanja energije; sam lahko prideš samo do neke točke, naprej pa brez odskočne deske ne gre, saj se nepretrgoma izgubljaš v nekem vrtincu paradoksov obstoja, razvoja, misli in dejanj, smisla in nesmisla, iskanja smisla v nesmislu in obenem zavedanja (brez)pomenskosti vsega in ničesar. Hrepenenje je upanje, upanje je umiranje, smrt hrepenenja pa daje novo upanje, ki pa je vsakič manj pomembno in bolj oddaljeno, ampak sprošča doslej nevidene možnosti za razvoj na vedno novih ravneh bivanja in gledanja na svet iz več zornih kotov naenkrat; pa zopet spraševanja o pomenu ter pravilnosti pogledov na svet in sveta samega, iskanja samega sebe in svoje vloge, zavedanja, da se boš našel samo takrat, ko ne boš več sam in boš nato spet sam, saj se učimo iz bolečine in ne iz sreče.
Razen v popolnem letargičnem stanju (ko si popolnoma prazen in so možnosti za napredek (če sploh) minimalistične), se tako ali drugače vedno vračaš nazaj na tisto točko, ko se spet dobro počutiš sam, saj znova izžarevaš moč, brez potrebe po dokazovanju.
Takrat si pač sam.