Monday, October 30, 2006
Friday, October 27, 2006
Tom&Jerry- sta kralja ulice!
Pije, kadi, veselo živi,
vsako jutro mačka lovi,
če pijače ni,
mu pa bela miška teži
vsako jutro mačka lovi,
če pijače ni,
mu pa bela miška teži
Tuesday, October 24, 2006
Moj prvi COSMOPOLITAN članek
Dragi soblogovci in blogerka, zadeva je taka... tko pred enim mescom prbližn, po eni jebi k se mi je zgodila, je nanesl tko, da sm en dan zvečer sedel za kompom, neki pisu za en đob in v naslednem trenutku sam od sebe zbrisu napisano in napisu neki. Iz tega neki je nastal člank, ki sem ga po posredovanju špele, ki pozna urednico cosmota, poslal le-tej in čakal. dokočal sem mnenje oz. karkol, v katerem je bilo izraženo, da je to eno izmed najboljših publicističnih člankov (fak jea) zadnjega, vendar je totalno nerealne, sovinističen in ultra mega seksističen. Ker tega članka očitno v cosmotu ne bo, sm se odloču (po prigovarjanju nekaterih), da nej to objavm tle gor. To je to...
V ISKANJU PROCENTA
Ženske imate, podobno kot moški, svoj svetovno znan ženski časopis, v katerem lahko preberete malo o tem malo o onem, o ličilih, o celulitu, o raznih kremah, predvsem pa o emocionalnih težavah, o tem kako smo moški svinje, kaj lahko pričakujete na zmenkih, kako ga prepoznate po njegovi pričeski, stilu hoje in še in še… Dejstvo je, da si moški in ženske skozi takšne in drugačne medije oblikujemo nazore, poglabljamo razlike in poudarjamo napake pri nasprotnem spolu. Ker je to ženski časopis in ker sem sam pripadnik moškega spola bi vam, drage deklice in dame, predstavil svojo videnje deklet.
Pri svojih rosnih dvajsetih letih sem dal skozi življenje presenetljivo veliko, bil ljubljen in zaljubljen, imel relativno dolgo in fenomenalno zvezo, bil prevaran, osovražen in še bi lahko našteval. Po izkušnji, ki sem jo imel pred kratkim, sem se dva tedna nazaj, natančneje med listanjem maminega Cosmopolitana na Wc-ju, odločil napisati moje videnje o dekletih in vse skupaj poslati urednici.
Vsa dekleta sveta predstavljajo celoto. Po mojem mnenju je na svetu približno 90% deklet, ki ne vejo kaj hočejo, iščejo svojega princa iz sanj, ko pa ga najdejo, se tega ne zavedajo in iščejo naprej nekaj česar ni. Morda nima konja, morda ta princ ni popoln, lahko pa je popolnoma nekaj tretjega, kar nima veze ne s princem ne s konjem. Ostalih 9% deklic sveta, belih, črnih, kakršnih koli pač, najde svojega princa, vendar nanj preprosto niso pripravljena, se tega zavedajo, ga pustijo in se prepustijo toku življenja. Ostane nam še zadnji procent – sem spadajo/spadate tiste, ki vejo kaj hočejo, vejo kaj imajo, vejo kaj lahko izgubijo, uživajo življenje in ga sooblikujejo s partnerjem, sem spadajo tiste, ki si zaslužijo ime ženska. Zakaj mislim tako? Na začetku odstavka vam predstavljamo celoto in če za celoto vzamemo število 100, vidimo, da je 90 žensk takšnih, 9 drugačnih, ena pa je tista prava, tista, ki jo iščem.
Po prebranih vrsticah si večina vas, dragih gospodičen, misli: ''Še en obupan moški, prežet s seksizmom, nastrojen proti vsem nam, kaj pa on ve…''. Odnose med ljudmi v veliki meri zadevajo mnenja in stališča vsakega, ne glede na to ali gre za politično, versko, kulturno in nenazadnje ljubezensko tematiko. Ostaja pa dejstvo, da smo moški in ženske, naša medsebojna interakcija in komunikacija, determinirani pojmi, ki jim ni in jim nikoli ne bo konca.
Kaj me je pravzaprav gnalo k pisanju tega? Morda dejstvo, da sem si vedno želel napisati prispevek za internacionalno žensko revijo ali morda to, da v danem trenutku nimam nič bolj pametnega za početi? Tretja opcija je tista prava, brez besede ''morda'' – dejstvo, da se mi je pred časom, dekle, ki sem jo ljubil (če ima morda spet katera pomisleke v smeri, ki se navezujejo na pojem ljubezni in na mojo starost, naj vam povem, da sem žal že relativno mlad odkril kaj to pomeni) naredila največjo sranje (se opravičujem za besedo, vendar mi, kljub pomoči SSKJ, ni uspelo najti slovnično pravilne besede, ki bila primerna za njeno dejanje), ki me je potrlo, mi uničilo upanje v zvezo, ki bi dosegla točko blizu popolnosti in razblinila moje sanje o tem, da sem lahko srečen, ker sem našel tisto pravo. Kakorkoli, kaj je bilo in kakšni so moji občutki? Dotična revija je preprosto prekratka, da bi opisal vse, poleg tega ne želim svojemu bivšemu dekletu povzročati dodatnih bolečin, ker se sama najverjetneje zaveda svojih dejanj. Lahko pa povzamem dogodke v enem stavku – prevarala me je z najinim skupnim prijateljem, tega seveda nisem izvedel od nje, ampak od nekoga tretjega, dal sem ji še eno možnost in po vsem kar dam čez izvem, da me je prevarala že prej z isto osebo. Žalostno?
Dekletu je bilo žal, jokala, prosila odpuščanja, se trudila, če bi trezno premislil bi si zaslužila še eno možnost? Je res? Ni… S tem dekletom, ni niti važno kdo je, niti ni važno kako ji je ime, sva dosegla neko točko, ki je mejila na imaginarnost, saj je dosegla nekaj, čemur bi lahko rekel, da je bilo skoraj popolno. Vse sva počela skupaj – hodila na sprehode, pijače, potovanja, zabave, kuhala (dejansko sva obvladala mehiško, sredozemski in na kar sem najbolj ponosen, japonsko kuhinjo), vse…poleg tega – seks je bil fenomenalen. Dosegla in ustvarila sva tisto, kar veliko parov po dolgoletnih zvezah nima – svobode, sreče in ljubezni v pravem pomenu. Kaj ji je bilo, da je morala vse to uničiti? Ne vem, ne jaz in ne ona. Je bilo vredno? Pravi, da ne…
In tako ostajam sam, na ta jesenski večer, sam s svojima dvema hrčkoma, ki mi ju je podarila moja prijateljica, češ, da pomaga. Če strnem – želel sem vam samo predstaviti svoj pogled na dekleta in vas tiste, ki ste vezane in srečne, prositi, da se zavedate kaj imate in da sreča v zvezi ni nekaj samoumevnega. Ne rečem, da so vsa dekleta ista, so pa tista prava, ki so ustvarjena za nekoga in tista, ki to niso. Sam osebno ostajam v iskanju tistega procenta…
V ISKANJU PROCENTA
Ženske imate, podobno kot moški, svoj svetovno znan ženski časopis, v katerem lahko preberete malo o tem malo o onem, o ličilih, o celulitu, o raznih kremah, predvsem pa o emocionalnih težavah, o tem kako smo moški svinje, kaj lahko pričakujete na zmenkih, kako ga prepoznate po njegovi pričeski, stilu hoje in še in še… Dejstvo je, da si moški in ženske skozi takšne in drugačne medije oblikujemo nazore, poglabljamo razlike in poudarjamo napake pri nasprotnem spolu. Ker je to ženski časopis in ker sem sam pripadnik moškega spola bi vam, drage deklice in dame, predstavil svojo videnje deklet.
Pri svojih rosnih dvajsetih letih sem dal skozi življenje presenetljivo veliko, bil ljubljen in zaljubljen, imel relativno dolgo in fenomenalno zvezo, bil prevaran, osovražen in še bi lahko našteval. Po izkušnji, ki sem jo imel pred kratkim, sem se dva tedna nazaj, natančneje med listanjem maminega Cosmopolitana na Wc-ju, odločil napisati moje videnje o dekletih in vse skupaj poslati urednici.
Vsa dekleta sveta predstavljajo celoto. Po mojem mnenju je na svetu približno 90% deklet, ki ne vejo kaj hočejo, iščejo svojega princa iz sanj, ko pa ga najdejo, se tega ne zavedajo in iščejo naprej nekaj česar ni. Morda nima konja, morda ta princ ni popoln, lahko pa je popolnoma nekaj tretjega, kar nima veze ne s princem ne s konjem. Ostalih 9% deklic sveta, belih, črnih, kakršnih koli pač, najde svojega princa, vendar nanj preprosto niso pripravljena, se tega zavedajo, ga pustijo in se prepustijo toku življenja. Ostane nam še zadnji procent – sem spadajo/spadate tiste, ki vejo kaj hočejo, vejo kaj imajo, vejo kaj lahko izgubijo, uživajo življenje in ga sooblikujejo s partnerjem, sem spadajo tiste, ki si zaslužijo ime ženska. Zakaj mislim tako? Na začetku odstavka vam predstavljamo celoto in če za celoto vzamemo število 100, vidimo, da je 90 žensk takšnih, 9 drugačnih, ena pa je tista prava, tista, ki jo iščem.
Po prebranih vrsticah si večina vas, dragih gospodičen, misli: ''Še en obupan moški, prežet s seksizmom, nastrojen proti vsem nam, kaj pa on ve…''. Odnose med ljudmi v veliki meri zadevajo mnenja in stališča vsakega, ne glede na to ali gre za politično, versko, kulturno in nenazadnje ljubezensko tematiko. Ostaja pa dejstvo, da smo moški in ženske, naša medsebojna interakcija in komunikacija, determinirani pojmi, ki jim ni in jim nikoli ne bo konca.
Kaj me je pravzaprav gnalo k pisanju tega? Morda dejstvo, da sem si vedno želel napisati prispevek za internacionalno žensko revijo ali morda to, da v danem trenutku nimam nič bolj pametnega za početi? Tretja opcija je tista prava, brez besede ''morda'' – dejstvo, da se mi je pred časom, dekle, ki sem jo ljubil (če ima morda spet katera pomisleke v smeri, ki se navezujejo na pojem ljubezni in na mojo starost, naj vam povem, da sem žal že relativno mlad odkril kaj to pomeni) naredila največjo sranje (se opravičujem za besedo, vendar mi, kljub pomoči SSKJ, ni uspelo najti slovnično pravilne besede, ki bila primerna za njeno dejanje), ki me je potrlo, mi uničilo upanje v zvezo, ki bi dosegla točko blizu popolnosti in razblinila moje sanje o tem, da sem lahko srečen, ker sem našel tisto pravo. Kakorkoli, kaj je bilo in kakšni so moji občutki? Dotična revija je preprosto prekratka, da bi opisal vse, poleg tega ne želim svojemu bivšemu dekletu povzročati dodatnih bolečin, ker se sama najverjetneje zaveda svojih dejanj. Lahko pa povzamem dogodke v enem stavku – prevarala me je z najinim skupnim prijateljem, tega seveda nisem izvedel od nje, ampak od nekoga tretjega, dal sem ji še eno možnost in po vsem kar dam čez izvem, da me je prevarala že prej z isto osebo. Žalostno?
Dekletu je bilo žal, jokala, prosila odpuščanja, se trudila, če bi trezno premislil bi si zaslužila še eno možnost? Je res? Ni… S tem dekletom, ni niti važno kdo je, niti ni važno kako ji je ime, sva dosegla neko točko, ki je mejila na imaginarnost, saj je dosegla nekaj, čemur bi lahko rekel, da je bilo skoraj popolno. Vse sva počela skupaj – hodila na sprehode, pijače, potovanja, zabave, kuhala (dejansko sva obvladala mehiško, sredozemski in na kar sem najbolj ponosen, japonsko kuhinjo), vse…poleg tega – seks je bil fenomenalen. Dosegla in ustvarila sva tisto, kar veliko parov po dolgoletnih zvezah nima – svobode, sreče in ljubezni v pravem pomenu. Kaj ji je bilo, da je morala vse to uničiti? Ne vem, ne jaz in ne ona. Je bilo vredno? Pravi, da ne…
In tako ostajam sam, na ta jesenski večer, sam s svojima dvema hrčkoma, ki mi ju je podarila moja prijateljica, češ, da pomaga. Če strnem – želel sem vam samo predstaviti svoj pogled na dekleta in vas tiste, ki ste vezane in srečne, prositi, da se zavedate kaj imate in da sreča v zvezi ni nekaj samoumevnega. Ne rečem, da so vsa dekleta ista, so pa tista prava, ki so ustvarjena za nekoga in tista, ki to niso. Sam osebno ostajam v iskanju tistega procenta…
Sunday, October 15, 2006
pofočkite se
za difrentli ejbld, tuki se v koments napište vsi, ki zahajate na tole našo pizdarijo.
zato, da mal vidmo statistiko kok smo kul.
zato, da mal vidmo statistiko kok smo kul.
Thursday, October 12, 2006
VEDEŽ oz. kako zapet/spoznt bejbo na faxu
ker smo vsi na je pa ni blogu samski in smo pedri, bi napisu en mali vedež kako spoznt bejbo na fax-u.
opcije:
med predavanji - če maš predavanja v kšni velki predavalnici se morš tja namalat ene 10 min pred predavanji. postavš se zravn vrat, u roko uzameš telefon (pač da hliniš, da kao neki gledaš, da lih ne izpadeš kok totaln gik) in čekiraš kje sedi oz. kam se usede kaka fletna bejba. ko jo lociraš, greš tja in se usedeš zravn, mal sediš, se nasmehneš in počakaš mal. pol po ene petih minut, lahko al uprašaš kako debilno vprašanje (recimo: a so ta predavanja obvezna? oz. Kje dobim to skripto?) al pa nardiš še neki bolj debilnega (preverjeno deluje) - sabo maš, poleg nekega blokca pa kulija, še neko izredno debilno, neintelektualno revijo (npr. novo, lea, obrazi, vatever), jo uzameš iz torbe in jo ponudš dekletu zravn tebe. po vsej verjetnosti ji nebo nč jasn, zato bo prijela revijo in jo začela listat.pol lahko začneš debato z njo o princu heriju al pa o sanji grohar.
s pomočjo interneta - najdeš staro gradivo od lanskega leta al si ga pa nekje zrihtaš/sprintaš/vatever. na glavni forum od svojga faxa daš oglas za to gradivo, ampak zravn napišeš (citiram): podarim fletni študentki. če bo use posreč, boš mogu že isti dan dobit več zasebnih sporočil študent. pol se sam namenš na faxu, daš gradivo, če je kul se zadebatiraš in greš na kavo.simp. vendar pozor: na netu je ful šugavih pičk, preveč. tko, da k se zmente na faxu, ji rečte: po čem te prepoznam, in ona bo rekla po: npr. rdečem puloverju. pridš na fax, sčekiraš kje je bejba v rdečem puloverju, če je huda greš tja, če pa ne, pol pa preprost greš mimo nje. boli te kurac
s pitjem kave - pitje kavo v lokalu ni najbol za hukanje bejb. najbolši mest za to je avtomat za kavo na faxu - preprost greš do avtomata s sto tolarji v enmu žepu in z desetimi kovanci v drugem. pred temi avtomati je najbolša frekvenca, folk je čist srečen da bo dobil tisto jebeno kavo, zato ta način nebi smel delat težav nobenmu. najbol je če kšno deklico vprašaš če ma drobiž za sto flk, tko vzpostavš komunikacijo in jo pol sam razpredaš. druga opcija je pa, da eni (verjemte, na fdvju tri četrt folka fehta za drobiž pred avtomati:) ) punčari plačaš kavo.zihr bo hvaležna.
no to so načini za pecat na faxu (preverjeno delujejo na fdvju), k pogruntam še kšnga vas obvestim.
srečno
opcije:
med predavanji - če maš predavanja v kšni velki predavalnici se morš tja namalat ene 10 min pred predavanji. postavš se zravn vrat, u roko uzameš telefon (pač da hliniš, da kao neki gledaš, da lih ne izpadeš kok totaln gik) in čekiraš kje sedi oz. kam se usede kaka fletna bejba. ko jo lociraš, greš tja in se usedeš zravn, mal sediš, se nasmehneš in počakaš mal. pol po ene petih minut, lahko al uprašaš kako debilno vprašanje (recimo: a so ta predavanja obvezna? oz. Kje dobim to skripto?) al pa nardiš še neki bolj debilnega (preverjeno deluje) - sabo maš, poleg nekega blokca pa kulija, še neko izredno debilno, neintelektualno revijo (npr. novo, lea, obrazi, vatever), jo uzameš iz torbe in jo ponudš dekletu zravn tebe. po vsej verjetnosti ji nebo nč jasn, zato bo prijela revijo in jo začela listat.pol lahko začneš debato z njo o princu heriju al pa o sanji grohar.
s pomočjo interneta - najdeš staro gradivo od lanskega leta al si ga pa nekje zrihtaš/sprintaš/vatever. na glavni forum od svojga faxa daš oglas za to gradivo, ampak zravn napišeš (citiram): podarim fletni študentki. če bo use posreč, boš mogu že isti dan dobit več zasebnih sporočil študent. pol se sam namenš na faxu, daš gradivo, če je kul se zadebatiraš in greš na kavo.simp. vendar pozor: na netu je ful šugavih pičk, preveč. tko, da k se zmente na faxu, ji rečte: po čem te prepoznam, in ona bo rekla po: npr. rdečem puloverju. pridš na fax, sčekiraš kje je bejba v rdečem puloverju, če je huda greš tja, če pa ne, pol pa preprost greš mimo nje. boli te kurac
s pitjem kave - pitje kavo v lokalu ni najbol za hukanje bejb. najbolši mest za to je avtomat za kavo na faxu - preprost greš do avtomata s sto tolarji v enmu žepu in z desetimi kovanci v drugem. pred temi avtomati je najbolša frekvenca, folk je čist srečen da bo dobil tisto jebeno kavo, zato ta način nebi smel delat težav nobenmu. najbol je če kšno deklico vprašaš če ma drobiž za sto flk, tko vzpostavš komunikacijo in jo pol sam razpredaš. druga opcija je pa, da eni (verjemte, na fdvju tri četrt folka fehta za drobiž pred avtomati:) ) punčari plačaš kavo.zihr bo hvaležna.
no to so načini za pecat na faxu (preverjeno delujejo na fdvju), k pogruntam še kšnga vas obvestim.
srečno
Monday, October 09, 2006
Refleksija
Procesor je zaštekal- no vsaj zdi se tako, njena glava čudno poskakuje in nemara ji bo ob basanju z mastnimi grižljajčki celo padla s sesirjenega telesa. Mali pridni robotek izdelan v Hong Kongu in poslan na izobraževanje v englesko. »Hči ne zajebi! Vate smo vlagali ogromne količine denarja in energije, v tebi je osrediščena kri in znoj naših prednikov, blabla... Najbrž je ni nihče vprašal, kaj si v resnici sama želi. Ni pretirano prijetnega videza, v prostor vstopi kot duh. Kaj hitro se mi je niti ni dalo več pozdravljati, vsakršno sočustvovanje je bilo zaradi vseh teh odbijajočih lastnosti, praktično nemogoče.
»Hello«, a glej ga tajvanček. Ti sine boš tekoče govoril angleško, že čez kakšnih pettisočosemsto šestintrideset ur precej intenzivnega učenja, če vmes ne boš veliko goljufal in se nenehno pogovarjal z ostalimi kitajčki. Praviš, da imate doma pet psov. Psov, ki so tako neumni, da se ne odzivajo, ko jih pokličeš po imenu... koji kurac mi je blo treba tega vedet. To in njegova priljubljena fraza: »I miss my bed«, pa sta tudi edini (ne)koristni informaciji, ki sem ju uspel izvleči iz te nesrečne duše. Nenehno noslanje, kot da bi njegov dihalni sistem bil zgrajen kot superstruktura prepletajočih se rudnikov v katerih se vsak dan zruši kak rov. Rezultat tega pa je piskajoče dihanje, nerazumljiva izgovorjava, skratka apn angleština. Jebiga tole se res razvija kot eno ljubko cinično udrihanje, ampak, komu se pa še da brat jajca v stilu: Ko sem prispel v Portsmouth je bil prelep sončan dan. To me je nadvse razveselilo zato sem si privoščil fiš'n čips in se počutil kot pravi anglež...
Right. »Hello Aneg, how about having vodka party tonight?« e to je moj čovjek, Shin d korejska legenda. » Yeah sure, why the hell no, hahahaha« and we laugh. Južna korej ma še zmerja dve leti obveznega vojaškega služenja, kar je v bistvu še kul pred tem so mel obvezno pet let! A jebiga severnokorejčki, so navihani pobči, nikoli ne veš kdaj te bodo obdarili z bojno konico dolgega dosega.
40 minut, 45 stavkov, 2 čika, 5 kilometrov kasneje in že smo v šoli. » Good morning, how are you-fuck offi!« ubistvu pa rečem: » Fine, thank you«. Blablablablabla.
Zadnji teden smo v klas dobilili nezdravo veliko število švabov, ubistvu švicarjev ampak who gives a shit. Prokleti klobasožderci, nevem kakšne so njihove jutranje navade, ampak nekje do dvanastih je zame čas nežnega prebujanja, tekom katerega v mislih giljotiniram vsakršno glasnost, pompoznost, nekultiviranost... Skratka vse nevrline, ki so jih bili naši nemčki polni, pizda nevem k da bi si zjutri napeli en šlauf šnopca v rit, zmazu kornfleks s petrdami, se kot prašičaek povaljal po gnoju in gruleč od zadovoljstva odpujsal v šolo. Jebemti, če je v njegovi krvi en kvark substance, ki je Goetheja , Hegla, Nietzscheja in podobne združevala kot Nemce potem se da pa tud v angleški hrani uživat.
Še ena stvar v zadnjem tednu je blo tud to da smo me premestil v hotel, saj je v mojo sobo pršu en tip k je diffrently abled ( to je politično korekten izraz za Rje), ampak ajde sej ni bil neki napačen. No skratka pridem jez v da hotel, in itak da je natega akcija k sploh ni bil hotel ampak sam bed'n brekfst, okej nesem svojo 20.9kilsko torbo gor, gor fakin v p.m.- ker itak, da žvim v najvišjem štuku, ker sem iz jebene slovenije pa se boljš počutm na periferiji. Ajd nasledn dan si seveda privoščim aristokratski all-inclusive giant english breakfast, po njem prikupno rignem in razmišljam če bi rajši še malce zadremal, kot pa da si grem kvarit prebavo s poslušanjem nemčkov.
Zunaj ščije, no sej smo v angliji, pe par ur in grem domov. Zdej pa velik filozofski problem:ne piti preden iti, ali piti do takrat ko iti? Hmmmm, najprej bomo neki spil, da se bo bolj trezno razmišljal.
Evo še mal fotk, da ne bo vse spet samo nakladanje:
Cimrovska naveza ed leve proti desni katarac, japanka, tajvanac i kranjac:
Paloma robčki, sred jebenga Londona:
Hudobni učitelji so nas prisilili da hodimo v pube in da tam spijemo veliko piva:
Random umetniška fotka, ki nakazuje dekadenco poznega kapitalizma skozi katerega pa se vendarle zrcali žarek upanja,ki nakazuje boljši jutri:
Sproščena debata o dialektičnem materializmu:
Big fat dog:
Na levi ruska legenda(sicer dvomim, da bom obiskal Murmansk), v sredini Shin korejska legenda:
Mission accomplished:
»Hello«, a glej ga tajvanček. Ti sine boš tekoče govoril angleško, že čez kakšnih pettisočosemsto šestintrideset ur precej intenzivnega učenja, če vmes ne boš veliko goljufal in se nenehno pogovarjal z ostalimi kitajčki. Praviš, da imate doma pet psov. Psov, ki so tako neumni, da se ne odzivajo, ko jih pokličeš po imenu... koji kurac mi je blo treba tega vedet. To in njegova priljubljena fraza: »I miss my bed«, pa sta tudi edini (ne)koristni informaciji, ki sem ju uspel izvleči iz te nesrečne duše. Nenehno noslanje, kot da bi njegov dihalni sistem bil zgrajen kot superstruktura prepletajočih se rudnikov v katerih se vsak dan zruši kak rov. Rezultat tega pa je piskajoče dihanje, nerazumljiva izgovorjava, skratka apn angleština. Jebiga tole se res razvija kot eno ljubko cinično udrihanje, ampak, komu se pa še da brat jajca v stilu: Ko sem prispel v Portsmouth je bil prelep sončan dan. To me je nadvse razveselilo zato sem si privoščil fiš'n čips in se počutil kot pravi anglež...
Right. »Hello Aneg, how about having vodka party tonight?« e to je moj čovjek, Shin d korejska legenda. » Yeah sure, why the hell no, hahahaha« and we laugh. Južna korej ma še zmerja dve leti obveznega vojaškega služenja, kar je v bistvu še kul pred tem so mel obvezno pet let! A jebiga severnokorejčki, so navihani pobči, nikoli ne veš kdaj te bodo obdarili z bojno konico dolgega dosega.
40 minut, 45 stavkov, 2 čika, 5 kilometrov kasneje in že smo v šoli. » Good morning, how are you-fuck offi!« ubistvu pa rečem: » Fine, thank you«. Blablablablabla.
Zadnji teden smo v klas dobilili nezdravo veliko število švabov, ubistvu švicarjev ampak who gives a shit. Prokleti klobasožderci, nevem kakšne so njihove jutranje navade, ampak nekje do dvanastih je zame čas nežnega prebujanja, tekom katerega v mislih giljotiniram vsakršno glasnost, pompoznost, nekultiviranost... Skratka vse nevrline, ki so jih bili naši nemčki polni, pizda nevem k da bi si zjutri napeli en šlauf šnopca v rit, zmazu kornfleks s petrdami, se kot prašičaek povaljal po gnoju in gruleč od zadovoljstva odpujsal v šolo. Jebemti, če je v njegovi krvi en kvark substance, ki je Goetheja , Hegla, Nietzscheja in podobne združevala kot Nemce potem se da pa tud v angleški hrani uživat.
Še ena stvar v zadnjem tednu je blo tud to da smo me premestil v hotel, saj je v mojo sobo pršu en tip k je diffrently abled ( to je politično korekten izraz za Rje), ampak ajde sej ni bil neki napačen. No skratka pridem jez v da hotel, in itak da je natega akcija k sploh ni bil hotel ampak sam bed'n brekfst, okej nesem svojo 20.9kilsko torbo gor, gor fakin v p.m.- ker itak, da žvim v najvišjem štuku, ker sem iz jebene slovenije pa se boljš počutm na periferiji. Ajd nasledn dan si seveda privoščim aristokratski all-inclusive giant english breakfast, po njem prikupno rignem in razmišljam če bi rajši še malce zadremal, kot pa da si grem kvarit prebavo s poslušanjem nemčkov.
Zunaj ščije, no sej smo v angliji, pe par ur in grem domov. Zdej pa velik filozofski problem:ne piti preden iti, ali piti do takrat ko iti? Hmmmm, najprej bomo neki spil, da se bo bolj trezno razmišljal.
Evo še mal fotk, da ne bo vse spet samo nakladanje:
Cimrovska naveza ed leve proti desni katarac, japanka, tajvanac i kranjac:
Paloma robčki, sred jebenga Londona:
Hudobni učitelji so nas prisilili da hodimo v pube in da tam spijemo veliko piva:
Random umetniška fotka, ki nakazuje dekadenco poznega kapitalizma skozi katerega pa se vendarle zrcali žarek upanja,ki nakazuje boljši jutri:
Sproščena debata o dialektičnem materializmu:
Big fat dog:
Na levi ruska legenda(sicer dvomim, da bom obiskal Murmansk), v sredini Shin korejska legenda:
Mission accomplished:
eno vprašanje
Ob branju neke debate na mislec.net, se mi je porodilo tole vprašanje, o katerem sem sicer že intenzivno razmišljal pred časom, ampak ne v realnem času, zato so bli zaključki dokončni, samo preden sem se zjutraj zbudil:)
Torej, če je možno univerzalno spoznanje in če predpostavimo to definicijo boga, da le-to bog poseduje, oziroma, da on sam je to spoznanje, to pomeni, da bog misli sam sebe in s tem tudi ves obstoj. To pa bi pomenilo, da s tem, ko bog misli sam sebe, sebe tudi ustvarja. S tem pa ustvarja tudi naravo in posledično človeka, oziroma vse, kar je živo. Živo pa je zato, ker s tem, ko bog misli, da je to živo, življenje ustvarja. No, bluzim, skratka, s tem, ko bog misli človeka, ustvarja njegove misli; torej jih tudi misli. To pa bi pomenilo, da tudi človek misli boga, in da sproti, ko misli, sam generira tisto, kar misli - to kar človek misli, sproti ustvarja boga, ta pa ustvarja človeka, oziroma to, kar on misli. Se pravi, je odnos človek - bog (ne spoznanje tega odnosa!) pravzaprav vsa resnica, oziroma absolutno spoznanje. Sprašujem se, ali je res lahko to tako enostavno?!
EDIT:
Nisem niti mislil nič z biblijo, pa krščanskim bogom, to me interesira bolj kot zanimivost; al pa da bi živel z neko notranjo resnico pa neki, bog samo kot izraz za vsevedno, nadčloveško, absolutno kakorkoli že, teh definicij je itak milijon. Ta odnos človek - bog, je bla pravzaprav bolj kot ne, nepomembna, impulzivna opazka.
Razmišljal sem bolj v stilu, izraz bog je izraz za absolut. Ta absolut je pač cel sistem. In če ta absolut misli, potem misli sebe, s tem pa misli tudi človeka. Človek pa ne misli sebe, ampak misli iz sebe, torej misli njega, saj drugega ne more misliti, ker drugega sploh ni. In to je pač vse, avtomobili, cucek, sladoled, cerkev, klavnice činčil za kožuhe, etc. Torej, čeprav ti razmišljaš kot posameznik in kao racionalno in ne tako, kot ti to pogojuje na primer vera ali družba in sprejemaš svoje, zavestne odločitve, je to še zmeraj pogojeno z neko drugo mislijo - s tem absolutom, ki misli tebe in tvoje misli, ampak jih ne misli tako kot jih ti misliš, zato pa ne definira samo on tebe, ampak tudi ti njega. To, kar misliš zdaj, pogojuje to, kar je on mislil prej in ne obratno (i think:S). V bitju je absolutno in v absolutnem je človeško. In vse je absolutno.
Ne znam več naprej zaenkrat, itak so blodnje, pa zdj se mi ne zdi več tok enostavno;P
Bom že dojeu en dan, it just crossed my mind. mam vsega dost za dons.
Torej, če je možno univerzalno spoznanje in če predpostavimo to definicijo boga, da le-to bog poseduje, oziroma, da on sam je to spoznanje, to pomeni, da bog misli sam sebe in s tem tudi ves obstoj. To pa bi pomenilo, da s tem, ko bog misli sam sebe, sebe tudi ustvarja. S tem pa ustvarja tudi naravo in posledično človeka, oziroma vse, kar je živo. Živo pa je zato, ker s tem, ko bog misli, da je to živo, življenje ustvarja. No, bluzim, skratka, s tem, ko bog misli človeka, ustvarja njegove misli; torej jih tudi misli. To pa bi pomenilo, da tudi človek misli boga, in da sproti, ko misli, sam generira tisto, kar misli - to kar človek misli, sproti ustvarja boga, ta pa ustvarja človeka, oziroma to, kar on misli. Se pravi, je odnos človek - bog (ne spoznanje tega odnosa!) pravzaprav vsa resnica, oziroma absolutno spoznanje. Sprašujem se, ali je res lahko to tako enostavno?!
EDIT:
Nisem niti mislil nič z biblijo, pa krščanskim bogom, to me interesira bolj kot zanimivost; al pa da bi živel z neko notranjo resnico pa neki, bog samo kot izraz za vsevedno, nadčloveško, absolutno kakorkoli že, teh definicij je itak milijon. Ta odnos človek - bog, je bla pravzaprav bolj kot ne, nepomembna, impulzivna opazka.
Razmišljal sem bolj v stilu, izraz bog je izraz za absolut. Ta absolut je pač cel sistem. In če ta absolut misli, potem misli sebe, s tem pa misli tudi človeka. Človek pa ne misli sebe, ampak misli iz sebe, torej misli njega, saj drugega ne more misliti, ker drugega sploh ni. In to je pač vse, avtomobili, cucek, sladoled, cerkev, klavnice činčil za kožuhe, etc. Torej, čeprav ti razmišljaš kot posameznik in kao racionalno in ne tako, kot ti to pogojuje na primer vera ali družba in sprejemaš svoje, zavestne odločitve, je to še zmeraj pogojeno z neko drugo mislijo - s tem absolutom, ki misli tebe in tvoje misli, ampak jih ne misli tako kot jih ti misliš, zato pa ne definira samo on tebe, ampak tudi ti njega. To, kar misliš zdaj, pogojuje to, kar je on mislil prej in ne obratno (i think:S). V bitju je absolutno in v absolutnem je človeško. In vse je absolutno.
Ne znam več naprej zaenkrat, itak so blodnje, pa zdj se mi ne zdi več tok enostavno;P
Bom že dojeu en dan, it just crossed my mind. mam vsega dost za dons.
Friday, October 06, 2006
Sunday, October 01, 2006
22:22
kaj napišeš v primeru, da te prime, da bi pisu, pa ne veš kaj bi napisu. Najbolš nč, sam neki pa človek tut mora počet, k čaka na filem pa na brata, da prnese čike. Zravn se pa še nenormalno obremenjujem s tem, da sm dons uradno prvi dan študentek (tko zares, tko da bom dejansko na predavanja hodu, tko da bom mogu do konca leta prebrt ene 100000000000000000000000000000000000000000000
00000000000000000000000000000000000000000000000000000000
0000000000000000000000000000000000000000000000 strani, kjer so gor, tko, črke:S) in da je konc zajebancije. al naj bi jo blo konc. No, neki neki. Neki neki? Pizda, idejo rabm. A se nej spustim v neko globalno pizdarijo, kot recimo tale slavna antilopa iz preteklih dni. HAHA to bo to, ja. Sej ne morš vrjet. Bejba je preskočila 4 metrsko ograjo in isto sekundo, k je uletela na cesto, povzročila prometno nesrečo. Kapo dol. Svaka ji čast. Iščejo (iskal so jo) specialci pa helikoptr, tko dva dni. A so jo že ujel? Grem sčekerat če kje kj piše o temu...
... haha ok ujel so jo, ne se jebat ceu en dan so rabl. No ja, jebeš, antilope so za pedre.. bl je biu pomoje žur, k je spizdila kobra. Kako boš to s helikopterjem najdu, mi tut ni jasn. No pa sj je vseen.. Kobre so ...CENZURA, TOKRAT SM ŽE TO REKU DA ME SRT... pedre. Ideje ni in pač ni, tut poraja se me ne tist moj cinizem, ki zna kr bit vzrok za ene par črk, ki jih je sproducirala moja glava, v kombinaciji s prsti in todvoje s tipkovnico, ta pa ponavadi sproža salve retardiranih stavkov. Writers blog... amm... block mam itak že en cajt, sam zdele pa res, ampak RES nimam nč za delat še... 54 minut. Morm sam do bankomata nardit samomor, ker me bo pomoje fršlok ruknu, ko bom zagledal stanje na računu, kajti od četrtka in petka se spomnim več ali manj to, da sm meu s sabo kartico. And that is never a good thing. Pa četrtek še nekak, petek je biu pa cela blodnja, ampak to spada v rubriko kaj vse se folk ne spomne k je naklan (al neki tazga). Pogledu sm butterfly effect 2. Sj ne morš vrjet, enka je mela vsaj smisu, dvojka pa mi ne daje niti treh nadaljnih stavkov za pisanje. Pomoje. Ne, najbrš ne. Ok, treh smiselnih stavkov..
O, vito je uletu, no grem njemu mal težit.
22:49, smo na bolšem
00000000000000000000000000000000000000000000000000000000
0000000000000000000000000000000000000000000000 strani, kjer so gor, tko, črke:S) in da je konc zajebancije. al naj bi jo blo konc. No, neki neki. Neki neki? Pizda, idejo rabm. A se nej spustim v neko globalno pizdarijo, kot recimo tale slavna antilopa iz preteklih dni. HAHA to bo to, ja. Sej ne morš vrjet. Bejba je preskočila 4 metrsko ograjo in isto sekundo, k je uletela na cesto, povzročila prometno nesrečo. Kapo dol. Svaka ji čast. Iščejo (iskal so jo) specialci pa helikoptr, tko dva dni. A so jo že ujel? Grem sčekerat če kje kj piše o temu...
... haha ok ujel so jo, ne se jebat ceu en dan so rabl. No ja, jebeš, antilope so za pedre.. bl je biu pomoje žur, k je spizdila kobra. Kako boš to s helikopterjem najdu, mi tut ni jasn. No pa sj je vseen.. Kobre so ...CENZURA, TOKRAT SM ŽE TO REKU DA ME SRT... pedre. Ideje ni in pač ni, tut poraja se me ne tist moj cinizem, ki zna kr bit vzrok za ene par črk, ki jih je sproducirala moja glava, v kombinaciji s prsti in todvoje s tipkovnico, ta pa ponavadi sproža salve retardiranih stavkov. Writers blog... amm... block mam itak že en cajt, sam zdele pa res, ampak RES nimam nč za delat še... 54 minut. Morm sam do bankomata nardit samomor, ker me bo pomoje fršlok ruknu, ko bom zagledal stanje na računu, kajti od četrtka in petka se spomnim več ali manj to, da sm meu s sabo kartico. And that is never a good thing. Pa četrtek še nekak, petek je biu pa cela blodnja, ampak to spada v rubriko kaj vse se folk ne spomne k je naklan (al neki tazga). Pogledu sm butterfly effect 2. Sj ne morš vrjet, enka je mela vsaj smisu, dvojka pa mi ne daje niti treh nadaljnih stavkov za pisanje. Pomoje. Ne, najbrš ne. Ok, treh smiselnih stavkov..
O, vito je uletu, no grem njemu mal težit.
22:49, smo na bolšem
Subscribe to:
Posts (Atom)
