ok bad:S

zdele sm vidu pornič, k najprej bejba enmu modelu liže rit, pol pa zravn še njo v rit nategne en drug model, k ma tak kurac k škatlco od čikov (v dolžino mislm d0h).

logični sklep: če maš mejhnga, boš dubu za fukat sam če je zravn še en model k mu bejba liže rit, če pa to ni lih tko k si zamislš pol pa taf lak bejbi.

če hočte še takih scen (enkt je mela ena bejba v riti dildo k mu pride. česa vsega še ne vidš dandanašnji) mate link sj veste kje. še zmeri dela, sam morš kliknt, sj bote pogruntal.

aja, metod trobec se je obesu.

Merilo vseh stvari je svinja

Konfikt med mislijo in čustvom- vseobče prisotna stalnica človeške zavesti. Kako se je možno tega vprašanja sploh lotiti, na kakšen način lahko zadovoljivo odgovorimo z dejanjem, ki ga ne osiromašimo ne za eno ne za drugo. Katero pot naj uberemo na tem brezpotju? Zdi se da je čustvo, predvsem stvar impulza, ki se ne ravna premišljeno, ter se večkrat zapleta v svoja lastna protislovja. A takšen pogled je obenem pomankljiv, saj zapostavlja element živalskosti, ki nagonsko ohranja tisto najgloblje. To pa ni nič drugega kot ohranitev življenja. Po drugi strani je misel kot taka stvar logosa, ki tehta med mnoštvom resnic in se izreče za tisto, v kateri vidi resnico. Moment izjave je v tem smislu pogojen z argumentom, ki predstavlja zidake vsake znanstvene teorije. Prednost argumenta je v tem da je preverljiv in s tem primeren za pridobitev statusa obče veljave, oziroma konsenza. Misel za razliko od čustva ne izvira iz nagona, prav nasprotno, pretirano mišljenje nas lahko kaj hitro pripelje v konflikt s težnjami nagonov. Zato misel v sebi nosi potencial za aktualizacijo svobode. To je medij, ki nam omogoča tisti presežek s katerim se lahko poslužimo norosti, ki nam zagotavlja svobodo v odnosu do absolutnega gospodarja. V tem je največja prednost misli. Zavoljo resnicoljubnosti pa vendarle ne gre reducirati pomena čustva v človeškem življenju. Čustvo je kot tako zmeraj stvar, ki se lahko v polni meri udejani šele skozi svojo aktualizacijo v zunanjosti, prav to pa ga obenem uniči. Do uničenja pa pripelje človeka tudi to da ne izrazi svoje notranje energije. S tem postane prenasičen, to kar bi morala biti zanj največja prednost, pa postane zver, ki se je iztrgala z okov in pustoši po njegovi notranjosti. Čustev v tem smislu nakuzuje njej imanentno iskrenost in prvinskost, ki pa za misel nista značilni. Če smo pri lažnem izražanju našega mišljenja lahko še relativno uspešni, nam to pri čustvovanju prav gotovo ne bo dolgo uspevalo. Prav to pa je tisto, kar dela misel problematično in s tem precej manj etično kot čustvo. Zdi se kot da se spopadamo z dvema ekstremoma, a vendarle je ves razmislek že v osnovi napačno zastavljen. Ne gre namreč za dve stvari, ki bi bili ločeni, kot dva idealna tipa. Temveč se soočamo s skrajno prepletenostjo in prav v njej se morda skriva odgovor, prav gotovo veliko misli izvira iz določeni občutij, še bolj resnično pa je da nam dolčene misli vzbujajo določena čustva.
A vendarle stvar spet ni tako preprosta, tudi, če gre za sintetičen splet, ta kot tak v sebi že nosi zametke novega konflikta. Spet smo soočeni z vprašanjem komu prisluhniti kdo od dvojice ima prav? Se je bolj smiselno prepustiti čustvo na račun racionalnosti, ali je bolje trpeti in vse skupaj racionalizirati. Sam osebno se bolj nagibam k slednjemu, misel kot taka človeku vseeno omogoča nek red ter smiselno umeščenost. Kaos občutenj in impulzov pa zahtev poseben tip človeka, ki ga često označujemo kot umetnika. Morda iz mojega pisanja veje skrajna skepsa in zanikanje čustev, to je sicer do neke mere res, a kot vedno tudi tu človek ne more uiti iz svoji koži. Zavedam pa se da je racionalni individum, bolj kot ne iluzija, katere si globoko v sebi niti ne želim. Prednost mišljenja je bolj, ko ne....ah, kakšni nagnusni sofizmi.

zgodba o janku in metki? niti ne...

So stvari, ki so ti dane pa jih ne razumeš in so stvari, ki jih moraš razumeti, da so ti dane. Ta zgodba je ena od teh stvari.


Na točki z vseobsegajočim razgledom sedi Opazovalec in kadi svojo cigareto, ko zapazi nadvse nenavaden in pomenljiv prizor.
Tam nekje stoji skrivnostni mož, visoko raščen in odet popolnoma v črno. Glavo mu zakriva kapuca, ki sega tako globoko čez njegov obraz, da je ta ves v senci. Ostremu očesu pa ne bo ostalo skrito, da ta mož ni le na videz tako temen in skrivnosten in različen od vsakega človeka, ki se nanj lahko drug človek spomni. Opazil bo, da se tudi njegov svet niti malo ne sklada s svetom, za katerega morda Opazovalec verjame, da ga je ustvaril bog po svoji podobi.
V svetu tega moža čarobni šum, ki ga zaslišiš, ko zapiha veter skozi krošnje dreves in včasih nadležno čivkanje ptičev na začetku paritvenega obdobja, ko se vrnejo iz krajev, kjer ljudje ne poznajo zime in niso nikoli lačni, zamenja smrtna tišina, morda nekoliko primerljiva le s tišino, ki sledi poku pištole ameriškega sužnjelastnika, ko pošlje v glavo kroglo črnemu dečku, ravno ko je ta ukradel jabolko z njegove najlepše jablane. Edini zvok, ki ga bo Opazovalec morda zaslišal, če bo res pozorno poslušal, je škrtanje razpadajočih delcev človeških trupel pod nogami skrivnostnega moža. Ta svet je mrtev, hladen kot kamen in črn kot njegova duša, bolj mrtva kot vse ostalo. Zato pa je skrivnostni mož sam nesmrten in nosi smrt v svoji senci in pogubljeno je vsako bitje, ki ima v sebi vsaj kanček tistega pravega, čistega življenja, ki ga srčno ljubi in si ne želi umreti.
Opazovalec se bo zgrozil nad tem trpljenjem, grozo in umiranjem vsega, kar je pojmoval kot lepo in nesmrtno in imel je prav, saj nič od tega ne bi moglo umreti, če ne bi on sam videl, kako umira. Zgrozil se bo nad gnevom in jezo skrivnostnega moža, spoznal pa bo, da je ta črni mož nekdaj imel vest in strah pred to uničevalno silo, ki jo nosi v sebi.
Zato bo pogumno zaklical: "O, skrivnostni mož! Mar ti res ni čisto nič žal za vse, kar ubiješ na svoji poti? Mar imaš res tako rad vso to pogubo in svojo jezo in svoj gnev? Mar nisi nikoli nikjer ničesar ljubil?
In Opazovalec bo videl, kako se bo ta mož ustavil in za trenutek sklonil glavo. Zasvetilo se bo njegovo oko, iz njega pa bo pritekla natanko ena solza. Ko bo ta solza padla na tla, bo iz nje zraslo drevo z najlepšimi listi in najsočnejšimi sadovi, na njem bo gnezdo ptičev že zdavnaj izumrle vrste, pod njim pa se bosta ljubila najpopolnejša človeka. Vse to bo pred Opazovalčevimi očmi zasijalo v najsvetlejši veličini življenja in rekel si bo: "Da, tako si je to zamislil bog in vedel sem, da kar je tako mogočno ne more nikoli umreti!"
V istem trenutku pa se bo nad vsem tem zopet zgrnila tema, ptiči bodo pred njim popadali na tla, drevo bo uvenelo in zgnili bodo njegovi, nekoč tako lepi sadeži, par pod drevesom pa se bo postaral in umrl. Opazovalec bo zaječal od groze in se zgrudil na tla ob spoznanju strahote svojega dejanja. S solzami v očeh in s hripavim glasom bo zaklical: "O, kaj sem storil! Ko bi bil le mogel vedeti, da je tvoja bolečina tako neznosna!" Na kolenih se bo odplazil do skrivnostnega moža in poljubil njegovo senco, v naslednjem hipu pa se bo spremenil v prah.
In zadnja trohica upanja bo izginila z njim.

The king is dead. Long live the king.

to je to.
bom pustu link še kak dan, da se navadte pol bom pa tut naslou zamenu. Bova pač sam še midva ustvarjala (zaenkrat predvsem nejc). Dobite eno štorijo takoj k pridem spet do neta.

It's offishal

Lepo je blo dokler je trajal. Fuck it, thats life. Tako ti je mala kada ljubi bosanac..emmm, ja. Smrk smrk

Fight Club, V for Vendetta in Janša

Naj to mesto izkoristim in vse, ki si še niste ogledali novega filma V for Vendetta, pozovem da to storite, prav gotovo vam ne bo žal. Moram priznati, da je to edini film, ki sem si ga ogledal dvakrat zapored in se mi zdi še zmeraj zanimiv. Dejansko obstajata samo dva filma, ki sta se mi vtisnila v spomin in v mojem mišljenju pustila neizbrisen pečat. Prvi je Fight Club za katerega predvidevam, da si ga je večina med vami že ogledala. V tem filmu me je fascinirala surova družbena kritika, ki sodobnega človeka neusmiljeno secira. Na ta način filmu uspe prikazati prav tisto, česar se je človek trudil znebiti in potlačiti v preteklih tisočletjih. Na dan plane živalskost v vsej svoji neposrednosti. Upodobljeno je zanikanje družbenih norm in hvalnica gonom ter strastem, ki v članih Fight Club-a, sprožijo pravo revolucionarnost ter upor proti sistemu, ki ga pojmujejo kot zlaganega. Prav res, če bi bil Nietzsche še živ, bi bil zagotovo navdušen, morda bi dejal kaj v smislu:″... poglej jih nadljudi, ki iz kaosa onstran dobrega in zlega ustvarjajo nov družbeni red!″.
Res bi težko precenil vpliv, ki ga je imel ta film name, gotovo je pri tem, tako kot vedno, igral ključno vlogo sam čas in stanje duha v katerem sem si ga ogledal. Še zmeraj, pa ga jemljem za prelomno točko v mojem mišljenju, ki je posledično pripeljala do tega, da sem se začel spraševati. Spraševati se v smislu, ovrednotenja obstoječega stanja in razmišljanja o perspektivah bodočega. O tem, kakšna je vloga posameznika v družbi in o tem, kakšna je vloga družbe v posamezniku, o tem ali je dobro sploh možno itd. Takšni in podobni razmisleki pa me seveda vznemirjajo še danes. Ko danes pogledam nazaj in se spomnim, kako sem ves navdušen zapuščal kinodvorano, mi je seveda jasno, da je bil ta film zgolj kaplja čez rob ter, da bi prišel do takšnih razmišljanj tako ali pa drugače. Gre torej za simbolno vlogo, ki jo sami stvari nikakor ne odrekam.
Drugi zgoraj omenjeni film zaenkrat še ne nameravam obravnavati vsebinsko, saj tistim med vami, ki si ga še niste ogledali, nočem kratiti užitka. Vendarle, naj povem nekaj splošnih stvari, predvsem o tem, v kakšen prostor in čas je film vmeščen. Dogajanje je locirano v čas, ki ni preveč oddaljen od našega, tehnologija ni razvita do takšne mere, da si je ne bi mogli predstavljati oziroma je dosegljiva z današnjimi sredstvi. Skratka ljudje so še zmeraj ljudje, poanta tiči nekje drugje in sicer v političnem sistemu, v katerem živijo. Gre seveda za obliko totalitarnega sistema. Da ne bom povedal preveč, naj omenim zgolj še to, da je vodilna krilatica, ki jo oblast poudarja na vsakem koraku, naslovna: ″Strength through unity, unity through faith! ″.
Oglejmo si najprej prvi del stavka, moč skozi enotnost. Kakšne so implicitne predpostavke te trditve? V osnovi velja omeniti, da gre za politično propagando, ki se kaže kot neideološka, a je obenem seveda nabita z ideologijo. Moč skozi enotnost , v sebi namreč nosi predpostavko, da je posameznik lahko efektiven zgolj v okviru družbe, katera je poenotena v svojih temeljnih načelih in stremljenjih. Moč skozi enotnost ne pomeni kritičnega dialoga in izmenjave mnenj, temveč prav to pozicijo zanika kot krhko heterogenost. Hkrati pa se izreka za homogeno enotnost, katera naj bi v sebi nosila mobilizacijski moment in posledično moč na čemer je zgrajena enotnost. Izključevalni aspekt oziroma pozicijo, kateri nasprotuje, smo že omenili, na endogeni strani pa gre za absolutni primat vladajoče ideologije, ki ne dopušča različnih mnenj.
Vržimo oko sedaj še na drugi del stavka, enotnost skozi vero. Predpostavimo, da ne gre za vero v klasičnem pomenu besede, ki ima svoje institucionalne izpeljave po celem planetu, temveč, da gre za vero v smislu fatalizma. Za vero, ki ne dopušča zaskrbljenosti, saj vse skupaj razrešuje s pomočjo boga, ki se tako kot v grških tragedijah, v ključnem momentu spusti po škripcu in razreši celotno situacijo. Ta akt lahko raztegnemo na permanentno stanje in na ta način dobimo fatalistično eshatologijo, ki ne dopušča dvoma o poti, ki jo ubiramo. Vse skupaj je v rokah višje instance, mi pa smo zgolj njeni zemeljski podaniki. Vse skupaj je usmerjeno v neizogibni cilj, ki bo zagotovil raj na zemlji.
Zakaj sem se torej tako zelo zapičil v ta stavek? Preprosto zato, ker se mi zdi izrazito aktualen in primeren za razlago slovenske politične stvarnosti. Mar ni Janševo partnerstvo za razvoj prav poskus udejanjanja moči skozi enotnost. Mar ni vse govoričenje o reformah, ki naj zagotovijo konkurenčno gospodarstvo, a bodo zahtevale vsaj začetno odrekanje, prav poskus uresničitve enotnosti skozi vero.
Vsega skupaj nisem napisal zato, ker bi bil levičar in kot tak a priori proti, kakršnikoli Janševi politiki, gre za to, da v Sloveniji še zmeraj ni politične kulture. Eden ključnih elementov politične kulture pa je dialog, in prav tega pogrešam. Lahko se vprašamo kaj se je dejansko spremenilo od prihoda Janše na oblast, sam mislim, da ključnega prav ničesar. Kar se politične arene tiče je stvar praktično identična. Opozicija predvsem pa LDS je sprejela vlogo, ki jo je pred tem igrala SDS- udejstvuje se kot lajajoča stranka, ki jo vladne poteze motijo do te mere, da bi bil na mestu vsaj državni udar, če ne celo kaj hujšega. Stvar je v resnici precej preprosta, če smo se že odločili, da igramo to bizarno igro, ki naj bi se ji rekli demokracija, potem igrajmo vsaj po pravilih. Tudi to nam bo med drugim omogočilo, da se osvobodimo provincialnih spon, nad katerimi se tako radi pritožujemo.


PS: Glede na to da se je prvotna ideja Je pa ni bloga, docela izjalovila, saj očitno pišem samo še jaz, sem se odločil za separatizem. Od zdaj naprej lahko moje umotvore spremljate na tem naslovu: http://pisarije.blogspot.com/

Potemkin

Prvo kot prvo naj poudarim, da Potemkin ni zgolj plod moje domišljije, je popolnoma resnična oseba, kateri ni para in prav zato sem nadvse vesel da lahko o njem navržem besedo ali dve. Potemkin je bil eden tistih ljudi, ki imajo to neverjetno sposobnost, da vse obrnejo na veselo plat. Stvari, ki bi mene ali koga od vas spravile v slabo voljo in nas vrgle v tečna razmišljanja o nekompatibilnosti lastne biti z občim delovanjem univerzuma, so bile za Potemkina mačji kašelj. Dovolite mi da vam navržem zgolj skromni primer njegove brezmejne dobrodušnosti. Se je že zgodilo tako, da je Potemkin nekoč hodil po opravkih, pa ga ustavi gizdalin, ki je bil daleč naokoli znan kot ropar vseh dobrodušnih popotnikov. Na tem mestu velja pripomniti, da Potemkin ni bil hrust, a zlepa ne boste našli človeka, ki bi dvomil v njegovo moč. Med ljudmi, recimo še zmeraj kroži zgodba o tem kako je Potemkin ugnal hudiča v kozji rog. Prav zato pa se je uštel naš ropararski tepček, ko ga je poskušal napasti. No, najbrž ni potrebno poudarjati, da se je zgodba iztekla v korist obeh, Potemkin je roparja vprašal, če bi si želel to kar počne sedaj početi legalno in povrh vsega še uživati ugled. Ropar je bil nad takšnim predlogom seveda navdušen. Tako je postal uradnik našiga presvitliga gospoda inu njegov ponižni sluga, ki pobira inu skromne prispevke, k našim svitlim ljudim služjo kt bogcova milost v onostranstvi. Od same radosti nad takšnim razodetjem je ropar ves svoj naropani denar podaril Potemkinu, sam pa odhitel po poti zveličanja. Najbrž dragemu bralcu ni potrebno posebej poudarjati Svete Potemkovščine, ki jo vsako leto, na dan obletnice dogodka, pijemo srčno in brez slabe vesti.
Pa brez skrbi takšnih dogodkov je še za zvrhan cekar, v zadnjem času se je nabrala že takšna količina dni, ki bi se jih spodobilo obeležiti v spomin na Potemkinova dobra dejanja, da je občinski svet sklenil, da je leto prekratko in ga bo potrebno »doštukati« še za dobrih par mesecev. No, pa bodi dovolj o njegovih dejanjih, če bi jih v resnici želeli vsa popisati bi bilo potrebno posekati vse gozdove, pa še potem nisem prepričan, da bi imeli dovolj papirja. Vse to pa Potemkinu ne bi bilo všeč, saj je poleg vsega tudi velik ljubitelj narave.
Parni odstavek naj opiše iz kje Potemkin sploh izhaja. Rodil se je na Krimu in sicer materi Iljuški Katrini-Tatjani, ki je bila do njega od nekdaj ljubeča in je že v rosnih letih opazila njegov skriti talent, da je v vseh stvareh najmodrejši in v vsaki stvari najizkušenejši. O očetu se ne ve kaj veliko, a to mogoče zgolj zato, ker smo Slovenci in imamo sindrom manjka, arhetipa očeta, česar je seveda kriv Cankar Ivanov, ki pa je živel v sosednji ulici. Potemkin ga že kot otrok ni kaj preveč maral, njemu in vsej ostali druščini paglavcev se je zdel zgolj nek obskurni čudak, ki teka za vozovi in krade tepeke materi. O njem ni vredno igubljati besed in tudi sam Potemkin bi bil malce nejevoljen, če bi se v zgodbi, ki v osnovi govori o njem, dlje pisali Ivanovu. Zato se raje posvetimo točki, ko so se Potemkin in druščina na neki točki odločili, da so že prestari, da bi zidali potičke in peščene gradove, oziroma Potemkinove vasi, kot so jih nekateri poimenovali, v čast svojemu že takrat znanemu prijatelju. Na tej točki se je Potemkin odločil, da bi rad spoznal svet.
Potrojitev ali postrojitev, kakorkoli že, Potemkin je zaplul v svet in doživljal prav neverjetne stvari. Spoznaval je dežele v katerih človeka niso sodili po tem kakšen je, temveč po tem koliko ima. Plul je po morjih po katerih ni pred njim še nihče, dihal je zrak, ki ga ni okužil tobak imel je skorbut, a bil je obut. Jedel je slanike in hvalil boginjo Nike. Resda je Potemkin po vseh letih morja morda nekoliko izgubil stik z resničnostjo, zato pa je imel toliko bolj izostren čut za pravično. Ko je naslednjič zaplul v domačo luko ga je obšla ideja boljšega sveta, telefoniral je v Kronstadt in spil kupico groga na zdravje novega sveta.
Morda pa je prav to vodilo do največjega razočaranje v Potemkinovem življenju, spoznal je namreč da ljudje še niso pripravljeni na boljši svet, spoznal je da morajo najprej ljudje postati boljši, da je to osnovni predpogoj, brez katerega je vsako nadaljnjo udejstvovanje brezpredmetno.
Za konec, ko nam je uspelo dopolniti naš štirikotnik, prisluhnimo Potemkinu, človeku, ki je bil dober kot kruh a hkrati popolnoma nerazumljen...
»Poglej pa priznaj.. pravice primanjkuje, pohlep pa prevladuje... poskušaj popraviti pretelke poraze pozabe..poizveduj pri Portugalki..«

Internetna internacionala

Internet je prav gotovo ena najboljših iznajdb v človeški zgodovini, pravega pomena tega odkritja in vseh implikacij, ki jih prinaša se bomo zavedali šele čez čas. Morda je najbolj zanimiv aspekt ta da internet ponovno omogoča v isti sapi pa redifenira prostor javnega. Ponovno omogoča zato, ker je bil le-ta v času med hladno vojno, izrazito zaprt in definiran v razmerju do drugega, do drugega, ki je bil umazani rdečkar oziroma požrešni kapitalist. Dejansko so bili prostori javnega diskurza omejeni na ozke enklave, ki so se uspele kolikor toliko izmuzniti blokovskemu vplivu. S tem imam v mislih predvsem Francijo, v kateri so pisci v obdobju (post)strukturalizma(vsega skupaj je trajalo okrog dvajset let) ustvarili teoretsko veličastna dela, ki so aktualna še danes. Filozofski in predvsem svetovno nazorski pomen tega obdobja bo pokazal čas, a vendar ne pretiravamo, če ga po vplivu primerjamo z obdobjem nemškega idealizma. A vrnimo se k internetu. Dejal sem, da internet prostor javnega ne samo ponovno oživlja, temveč tudi ponovno definira. Internet postavlja nove meje v komunikacijskemu procesu oziroma bolje rečeno jih v dobri meri odpravlja. V tem smislu podira geografske omejitve, ter razdalje po katerih so pisma potovala mesece in tedne, premaguje hipno. Pri internetu gre za čisto abstrakcijo in popolno udejanjanje ideje- telo postane popolnoma odsotno. Med mnogimi načini debatiranja, ki so nam na razpologa pri uporabi spleta, se mislim to obregniti zgolj ob neo in sicer forum. Forum kot tak se mi zdi še najbližje temu, kar bi lahko poimenovali redefiniranje prostora javnosti. Gre za virtualno skupnost, kateri se sploh ni potrebno nikoli srečati v živo, dovolj je sama konfrontacija idej. Mar ni prav ideja tisto, kar nam prvo pade na pamet, ko zagledamo nov prispevek. Ideja o tem kaj bomo prebrali, ki pa je osnovana na seštevku že prebranih. Kar je pomembno je namreč to, da si ne predstavljamo toliko človeka za idejo temveč idejo preko katere se posledično gradi tudi naša vizualizacija samega človeka. Precej absurdno na nek način, kajne? Na podlagi tega kar nekdo piše si gradimo njegovo podobo. Prav to pa je ena od največjih prednosti oziroma slabosti interneta s tem, ko gre za posredno komunikacijo, ki se izraža v skrajni neposrednosti se odpira določeno polje svobode. Ključno je vprašanje: kaj z njo storiti? Mislim, da lahko v osnovi ločimo dva tipa ljudi: skrivajoče in iščoče, obojim pa je skupna potreba po izražanju, ki pa je tako lai tako obče človeška. Skrivajoči ljudje me spominjajo na karikaturo, ki sem jo nekje videl, upodablja pa naslednje: v v vrsti od največjega do najmanjšega stojijo oče, ki se dere na mamo, ki se dere na otroka, ki se dere na medvedka. In kaj drugega je za skrivača; ki na internetu igra igro pretvarjanja; forum drugega kot njegov medvedek. V frustracijski verigi v kateri je sam prav gotovo bolj na dnu, mu še kako prav pride, da upodobi svoj idealni jaz prav tam, kjer ga nihče ne bo mogel v resnici spoznati. Zato sem kritičen do takšnega zlorabljanja svobode, precej bolj zanimiva in bolj povezana z izvornim forumom pa se mi zdi pozicija iskalca. Iskalec je zame nekdo, ki izhaja iz popolnoma drugačne pozicije kot skrivač. V njegovem primeru ne moremo govoriti o tem, da je zanj internet sredstvo bega pred resničnostjo, prav nasprotno gre za samo iskanje resničnosti. Iskalec stremi po temu, da bi spoznal ljudi, ki jih interesirajo podobne stvari, internet mu v tem smislu omogoča znanstva, ki bi bila drugače morda popolnoma nemogoča. Kar pa nikakor ni zanemarljivo v današnji družbi, ki je postala izrazito individualizirana, zdi se da je internet kot tak, ena redkih možnost, da človek spozna ljudi, ki niso krog njegovih naravnih znanstev. Pod tem imam v mislih znanstva izhajajoča iz družine, šole, raznoraznih društev ipd.
Zato bi bilo potrebno ustvariti avantgardo, ki se bo borila proti hegemoniji kapitalističnega sistema, le-ta je postal danes tako zapleten, razmerje izkoriščevalec-izkoriščani pa tako zamegljeno, da težko pričakujemo kakšno sistemsko analizo zgolj iz ene glave.
Na ravni posameznika lahko veliko naredite že s tem da to za kar ocenite, da si ne zasluži vašega denarja, preprosto presnamete iz spleta( no, pa saj vem, da to vsi pridno delate), namesto, da bi plačevali oderuške cene že tako neokusno bogatim ljudem.

Sistemsko nasilje

Danes smo bili priča Žižkovemu nastopu.
Vsak poskus vsebinskega povzemanja, se mi zdi že vnaprej obsojen na propad. Žižkova filozofija je namreč zmes intelektualne slaščičarne, nepričakovanih teoretskih lupingov par excellance, navezav na najbolj banalne dogodke in predmete, ki pa prav prek teh analogij pridobijo neko skrivnostno globino, itd. Spominjam se nekega predavanja oziroma teksta, ki ga Žižek začenja s pripovedjo o rojstnem dnevu svojega sina. Le ta je od skopuškega sorodnika za darilo prejel kinder jajček, obenem pa je bilo Slavoju navrženo, naj malce »pofilozofira« o tem, če zmore. Žižek piše o navalu teorije, ki ga je preplavil in res v naslednjem trenutku že lahko beremo o tem kako so kinder jajčki, s svojo čokoladno praznino v kateri se skriva igračka, zgolj fantazma. Kako je praznina, ki jo simbolizirajo, bila prisotna že v jedilnicah elizabetinske dobe, kjer se je soba za poobedek dejansko imenovala void.
O tem kako je zadnjič v Belgiji jedel slaščico črnuhova glava, ki je na prav prefinjen način ohranila rasistično konotacijo( gre namreč za čokoladno glavo, ki pa je znotraj votla). Skratka mimogrede nas potegne v vrtinec žižkovščine in ko se naslednjič zavemo se nam zdijo kinder jajčki morda res temeljno ontološko vprašanje, za katerega razrešitev ni nikoli storjeno dovolj. Moram priznati, da sam nisem pretiran ljubitelj (post)modernistične misli, a obenem se ne znam odreči perverznemu užitku konzumiranja oziroma vohanja le te. Postmodernistična misel me namreč spominja na francosko kuhinjo iz katere prav neusmiljeno diši in zaradi katere se človeku cedijo sline, a na koncu pride bridko razočaranje- prazen krožnik.
S tem pa prihajam do dveh momentov Žižkove misli, ki se mi vendarle zdita nadvse pozitivna. Prvi je ta da me Žižek na trenutke spominja na nekakšnega modernega Sokrata, prav to je danes najbolj prišlo do izraza v času namenjenemu diskusiji. Žižek vam bo na vprašanje odgovoril z vsaj dvema novima in vas na ta način zmedel, obenem pa prisilil k mišljenju. Kdor od Žižka pričakuje klasične teoretske koncepte ali definicije, ta bo razočaran.
Drug hvalevreden moment njegove misli pa so občasne lucidne vizije, ki dajo človeku precej misliti. Ena od takšnih je bila njegova današanja teza o sistemskemu nasilju.
Dejansko se danes vsi po vrsti zgražamo nad kršenjem takšnih ali drugačni človekovih pravic, poseganjem v človeško integiteto, kaj šele mučenjem. Vse našteto so stvari s katerimi si pošten državljan prav gotovo ne bi mazal rok, hkrati pa bi čutil etično odgovornost, da prepreči tovrstna dejanja. Na ravni posameznika je človek morda res napredoval in razvil svoj čut za dobro in pravilno, a kaj nam to pomaga, če se vsa ta pravičnost odvija v najbolj brutalno izkoriščevalskem sistemu, kar jih je zgodovina kdaj videla. Najbolj je razdvojenost takšne pozicije vidna v osebi, denima Bill Gatesa. Prav na to je opozoril sam Žižek. Gre namreč za diametralno nasprotje, ki ima svojo sintezo v eni osebi. Po eni stran imamo Bill Gatesa, ki je direktor Microsofta, podjetja, ki mu ga je uspelo popeljati iz garaže v stratosfero. Bill Gatesa, ki ima premoženje 90ih miljard dolarjev, ki ima v lasti enega največjih korporacijskih imperijev sodobnega sveta.
Po drugi strani pa imamo Bill Gatesa, ki je dobrotnik, ki skrbi za revne in ponižane. In prav to je skrajnost te perverzne pozicije, na katero je opozoril Žižek. Sistemsko nasilje, ki ga izvaja Microsoft kot korporacija namreč prav ustvarja revne in ponižane, zato ne gre resno jemati njihove dobrodelne pomoči.
Vse skupaj je namreč bolj, ko ne kolektivno kupovanje odpustkov. Na nek način je takšno početje še bolj gnusno od popolnoma odkritega izkoriščanja, ki si vsaj ne zakriva svojega pravega obraza. A resnici na ljubo je potrebno poudariti, da smo vsi del in sodelujoči v orkestru sistemskega nasilja.
Zato se mi zdi vredno vprašati predvsem naslednje:
»čemu smo se pripravljeni odpovedati, zakaj se je vredno boriti?«.

Sofokracija

Danes imamo to veselje, da vsakodnevno in povsod srečavamo neumne ljudi. Človek si želi živeti svoje mirno življenje polno pehanja za nedosegljivimi ideali, a kaj, ko obstaja resna nevarnost, da na vsakem koraku naletiš na bedaka.
A namesto, da bi mu povedal, kar mu gre si se prisiljen z njim vljudno pogovarjati.
Mu izkazati določeno mero zanimanja za njegove bedastoče, se vsake toliko časa narediti osuplega, v smislu: » Tega se pa sam res ne bi nikoli spomnil!« Obenem pa se dobro zavedaš, da so takšne misli vredne ementalerjeve luknje. Skratka, če bedaku pustiš govoriti in se obenem trudiš delovati, kot da ti vsa stvar neznansko ugaja, vsake toliko časa pa pogovor začiniš z intervencijo v stilu zdolgočasenega psihiatra, morda s kakšno referenco, ki daje bedaku čutiti, da so njegove misli v družbi največjih umov v človeški zgodovini, potem ti večna slava prav gotovo ne uide. Bedak bo neznansko vesel, saj bo mislil da ga končno nekdo razume in ga je pripravljen poslušati. Sam pa boš ostal z grenkim priokusom in razmišljanjem o iskanju izgubljenega časa. Kako naj se spopademo s tem nadvse perečim problemom, in zakaj je stvar danes bolj kritična kot kdajkoli prej. Kritična je zato, ker ima danes vsak osebek zagotovljeno pravico do:
1.) svobode govora; na ta način in z danimi tehnološkimi zmožnostmi, se neumnosti širijo hitreje in v večjem obsegu kot je bilo to možno kdaj prej
2.) svobode združevanja; ne samo da imajo bedaki možnost, da na ves glas oznanjajo, kar jim srce poželi, imajo celo možnost, da se združujejo in oznanjajo neumnosti v en glas. Nekateri pravico do združevanja, zlorabljajo celo do te mere, da začnejo ustanavljati politične stranke in le kdo bo pomagal ljudstvu, ko mu enkrat zavlada takšna stranka?
3.) verske svobode, kot da ne bi bilo dovolj, že to da obstaja cel kup institucij, ki imajo večtisočletno zgodovino primata nad izkrivljanjem takšnih ali drugačnih naukov, ne.. danes mora imeti človek še to možnost, da ustanovi svojo lastno versko sekto, ali pa jo uvozi iz neke eksotične dežele in voilà.. rekrutacija bedakov se lahko začne
in še bi lahko naštevali.
Dejstvo je da ima vse preveč ljudi zagotovljene pravice; zaradi katerih so naši predniki tekom zgodovine, v različnih puntih, revolucijah ipd. prelili morje krvi; a se teh pravic sploh ne zaveda, jih jemlje kot samoumevne, ter jih ne ceni. A vzemimo takemu posamezniku drobtinico njegovih pravic, že bo zagnal vik in krik o krivičnem svetu, ki je tu zgolj za to, da izkorišča male in poštene ljudi kot je on sam. Morda je danes kapitalizmu res uspelo dobiti tisto najnižje v človeku in zato stremimo vsi le k temu, da bi imeli čim več, dali pa ne bi ničesar. Prav tako je z zagotovljenimi pravicami, imeli bi vse a dali ne bi ničesar, pravice brez dolžnosti pa so absurd.
Zato ponujam dve rešitvi, kako se spopasti z tegobami današnjega sveta polnega neumnosti. Prvič: ko smo se prisiljeni pogovarjati z neumnežem, se lahko poslužimo dveh vrst mehanizmov, in sicer lahko se mu upremo pasivno, kar deluje nakako tako kot sem že zgoraj omenil, dodal pa bi še, da nam bedaka v resnici ni potrebno poslušati, vmes se v mislih raje ukvarjajmo s pomembnejšimi rečmi.
Lahko pa se mu upremo aktivno: ko presodimo da je šel bedak čez mejo, ga začnemo kontrirat ali bolje rečeno začnemo mu spuščati kajle.. naj nas nič ne zadrži, da ga ne začnemo žaliti tudi kot osebo, dejstvo je da je neumnost greh zoper človeštvo in na ta način je neumnež grešnik, ki je vreden posmeha.
Takšne rešitve pa so zgolj začasne in na dolgi rok ne izboljšajo globalnega položaja. Zato v pravi platonski maniri ponujam sistemsko rešitev: sofokracijo, to je vladavino modrih. Šlo bi za totalitarstično državo v kateri bi bil razredni in naravni sovražnik države No.1- kdo drug kot bedak.
Takšna država bi naredila konec stoletni zgodovini vladanja peščice modrih, množici bedakov in prisilila celotno svoje ljudstvo, da postane pametnejše. Uvedli bi prevzgojne kampe v katerih bi se specialne enote za to posebej izurjenih modrecev vsak dan ukvarjale s subjekti, ki so podlegli neumnosti. Stvar bi potekala tako kot sokratska elenktika, cilj pa bi bil ta da se posameznik znajde v aporiji in prizna svojo nevednost ter ves skesan izrazi pripravljenost za učenje.
Le na ta način bi lahko zasukali tok zgodovine in vsi postali vladarji, ki filozofirajo in filozofi, ki vladajo.

To ni Josef S.

V resnici je bil to zgolj eden tistih dni, ko se človeku zazdi, da bi si bilo potrebno malce razrezati kožo in dati duši svežega zraka. Po drugi strani pa stvar niti ni bila tako zelo zaskrbljujoča, nemara je šlo zgolj za kronično pomanjkanje nikotina, ali pa tudi duša ne zna dihati na škrge. Le zakaj bi si kožo obračali kot preperel žep, le kdo si upa pogledati vanj. Najnižji strahovi, nagoni in fantazije o bolj ostudnih mislih kot bi jih lahko prenesel vsaj malo vzgojeni duh. In to lajanje v dolgčas vsakdana, kam nas vse to pelje, bilo bi bolje, če bi se peljali sami.
Divje trobljenje avtomobila in par sočnih kletvic, izrečenih na njegov račun, je Josefa S., vendarle prebudilo iz njegovih sanjarjen. Zbral se je in z bolj odločnim pogledom; takim, ki daje človeku slutiti brezkompromisno determiniranost posameznika; zakorakal naprej po ulici. S. je bil eden tistih ljudi, ki jih srečujemo v vrvežu človeške množice a se nam vseeno neusahljivo vtisnejo v spomin. Neka posebna karakteristika,ki je lastna njegovi vrsti ljudi; tako zelo nezamenljiva a tako težko določljiva; ga je delala izrazito posebnega. Le v čem se je skrivala vsa ta skrivnostnost? Nekateri bi opazili njegove kot noč črne lase, ki so v sebi skrivali neko šamansko mističnost. Kdo drug bi se ustavil pri izrazito širokih ramenih na katerih je plašč deloval kot gorski vetrič podeč se po skalnatem pobočju.
A vsakdo je moral slej, ko prej priznati, da so v resnici oči tiste, ki delajo Josefa S. tako zelo posebnega. Dovolj je bilo, da te je enkrat ošinil in res se je zdelo, da mu je pogled švignil v najglobljo ponikalnico tvoje duše, se ležerno razgledal, potem pa apatično zaključil, da je vse skupaj že videno. V takih trenutkih je človeka prestrelilo neprijetno občutenje svoje pomankljive skrbi za dušo, svoje bedne golote, ki je tako očitno zbodla v oči, ko je bil odstranjen ves balast. Da, takšno moč je imel pogled Josefa S.
Someščani so do njega od nekdaj gojili strahospoštovanje, in ko je s svojim podrsavajočim korakom drsel skozi mestne žile, se mu je marsikdo spoštljivo priklonil. Često pa se je dogodilo tudi, da mu je kakšna dama naklonila sramežljiv pogled izpod svojega modnega klobučka. Vse to mu je godilo, a le do neke mere, vbistvu se nad takšnimi malimi pozornostmi ni pretirano navduševal. V precej večje veselje mu je bilo zaviti v kakšno stransko ulico, si nabasati pipo, puhati oblačke dima in sloneč na kakšen zid, hudomušno opazovati okolico.
Iz povedanega se morda zdi, da je bil S. odljuden ljudomrznež, a to ne bi moglo biti dlje od resnice. Vso častitljivost, ki jo je užival pri someščanih si je pridobil prav s strastnim zanimanjem za človeške stvari. Kdorkoli je imel tegobe takšne ali drugačne vrste, ta je vedno lahko z mirom v srcu računal nanj. Zaradi njega je bilo življenje v mestu znosnejše. Meščanom se je priljubil celo do te mere, da so sčasoma k njemu vse pogosteje začeli pošiljati svoj mladi živež v uk. Ne le mladina tudi starejši so mu z užitkom prisluhnili. S. je imel namreč to zanimivo navado, da je medtem, ko se je sprehajal po mestnih ulicah, človeka kaj hitro zapletel v pogovor. Pri tem sogovornika ni izbiral po nobenem jasno razvidnem merilu. Lahko si ga srečal potopljenega v strastno debato z mestnim županom, s katerim sta razglabljala o pojavnih oblikah pravične oblasti in opazoval kako so njune misli kot oblaki parnika leteli proti nebu in se drug z drugim prepletali v želju po spoznanju. Spet drugič in to zanj v resnici ni bilo prav nič nenavadnega ga je človek lahko opazil v družbi prodajalke cvetja, s katero je kramljal o tem, kdaj je najprimernejši čas za sajenje tulipanov in se skupaj z njo čudil popolnosti narave. Tretjič... ah kaj bi se izgubljali v naštevanju, bodi dovolj, da povemo, da je bilo manj tistih s katerimi S. ni govoril kot tistih s katerimi je. Morda se bo komu zazdelo, da je bil Josef S. pač rahlo trčen in da o njemu res nima smisla pisati. Sam sem prepričan, da temu ni tako. V vseh letih, kar sem ga imel srečo poznati, vam lahko prostodušno priznam, da sem po vsakem pogovoru z njim imel poudarjen občutek svoje nevednosti. Stvari, ki se nam zdijo samoumevne in za katere je vsak poskus dvoma označen kot nezaslišano početje, so postale v pogovoru z njim prav smešno krhke in naivne.
Tudi najboljše ideje za katere sem mislil, da jim res ni para so postale kot krace, ki jih nekdo želi podtakniti umetniku katerega kvaliteta je že od nekdaj nesporna. Prav res, S. je imel to čudovito sposobnost, da je človeka vedno znova nežno prisilil k mišljenju. Zase ni nikdar govoril, da je moder, prav nasprotno imel se je za najbolj nevednega. Njegova priljubljena fraza je bila: »O, kako sem srečen, da se zavedam, da ničesar ne vem« in prav zato je stremel k spoznanju za katerega je bil prepričan, da ga lahko odkrije prek pogovorov z drugimi.
Navkljub vsemu in preden se posvetimo znamenitim Josefovim dialogom, pa je potrebno priznati, da je vendarle obstajala določena skrivnostnost v povezavi z njegovo osebo. Nihče od meščanov ni vedel od kod izhaja, kdo so bili njegovi predniki, skratka S.jeva preteklost je bila zavita v takšno nejasnost, da je bila zato nadvse privlačna tema za pogovore. Vsak dober meščan, ki je dal kaj nase je imel o tem svojo teorijo in zavoljo resnicoljubnosti je potrebno priznati, da so bile nekatere skrajno fantastične in v resnici niso imele nobene veze s S.jem.
Naj si je človek mislil to ali ono, občutku temačnosti, ki je spremljal vsako njegovo misel o S.jevi preteklosti vendarle ni mogel uiti. Tega, kaj je bil S. dejansko v svojem preteklem življenju pa v resnici ni nihče nikdar izvedel. A to so bile zgolj malenkosti, ki so človeka vznemirile od časa do časa, potem pa so mu misli spet hitro zaplule v ustaljeni tok, ki je poudarjal zasluge in duhovno rast, katero je mestu zagotovila S.jeva prisotnost. Prav neverjetno je bilo do kakšne mere je S.ju uspelo povzročiti pravo miselno revolucijo.

Pomlad se čuti na vsakem koraku.
Cvetoča češnja, tako zelo izpet motiv, a sama na sebi še zmeraj čudovita. Narava, ki je potrgala ledene verige in udarila na plano z vso svojo silovitostjo. Razmajan plot in škripajoči pesek pod podplati, vonj življenja vse to me je docela omamilo in skorajda sem že pozabil o čem sem razmišljal. Ah, da.. le kako naj dam človeku slutiti koga dejansko želim upodobiti v liku Josefa S. , kako tem črkam na papirju vdihniti življenskost? Korakam gor in dol po sobi, ustavim se ob oknu in zazrem na dvorišče. Otoček otrok, ki se kotali za žogo, šest golobjih babic, ki prhutajo svoja čebljanja in dobrohotno smejoči se mrož, ki vendarle skrbi za red in disciplino. Nič novega. Naj si odpočijem? Prav gotovo mi ne bi škodilo. Vzamem klobuk in plašč ter zakorakam v prijeten jesenski popoldan. Drevesa delujejo še bolj mehka in topla, saj jih boža vetrič ugašajočega sonca. Pozdravimo se kot stari znanci. Nekatere od njih želim povabiti na čaj, a kaj, ko je drevo bitje bolj statične narave. »Tovariš!« zaslišim znani glas za seboj. Obrnem se in pred menoj stoji Josef S. »Pozdravljeni, čeprav vas ne poznam vam moram priznati, da sem se lotil pisati o vas... prav neverjetno, da se takole srečava, res si nisem predstavljal, da dejansko obstajate«. »No, moram vam priznati, da so me vaše strani malce utesnjevale, zato sem se odločil, da grem z vami na sprehod in se vam pomagam ustvariti« je hudomušno odvrnil. Kako hvaležen lik, sam od sebe mi bo pomagal pri lastnem stvarjenju.
Ko bi le bilo res.
Potrebna bi bila visoka mera zbranosti, vendar se mu je le ta drobila vsaj tako dobro kot posušen kruh med prsti babice. Priletela je jata golobov, bili so črni. Prsti pa so še, kar naprej drobili. »Povozili te bomo!« mi je z resnim pogledom povedal največji izmed golobov, »Mar mi je« sem mu malomarno odvrnil.
»Josef S. ! Obsojam te zaradi kvarjenja mladine, ki jo učiš o lažnih božanstvih. Proces bo kratek, izbris pa trajen- o tebi enostavno ne bom več pisal!«.

Krajši Po-raz-mislek

Zdi se, da je dobro kot tako že samo po sebi vrlina, nekaj v kar ne gre dvomiti in predvsem nekaj za kar se vsi zavzemamo in k čemur stremimo. Velja se vprašati je temu res tako? Kakšne so posledice takšnega mišljenja? Ko govorimo o dobrem, v bistvu govorimo o resnici. Dobro in resnica sta neločljivo povezana saj si ne moremo privoščiti da bi razmišljali o enem brez drugega. Če si želimo odgovoriti na vprašanje kaj je dobro, se je v prvi vrsti potrebno vprašati na kakšen način lahko spoznavamo, kako razmišljati na poti k resnici. V resnici se je potrebno vprašati, katera pot je dovolj dobra za resnično spoznanje dobrega. Vtem pa že vznikne nova zagata. Ob predpostavki, da obstaja več poti do spoznanja dobrega, se zdi smiselno vprašati o njihovih medsebojnih povezavah in odnosih. Izhodiščni razmislek nas vodi v vsaj dve nasprotujoči si smeri. Lahko bi dejali, da so nekatere poti boljše druge pa slabše. Nek način spoznavanja nam torej lahko ponudi zgolj toliko, za spoznanje višjega dobrega pa je potrebno ubrati drugo pot. V takšnem spoznavanju, kjer obstajajo mišljenja, ki se razlikujejo gleda na to ali so boljša ali slabša je logični zaključek, da mora obstajati najboljši način, ki nam zagotavlja najboljše razumevanje dobrega. Ta; lahko bi jo poimenovali tudi »prva ali prava pot«; se kaže v isti sapi tudi kot ključna za opredelitev položaja drugih. Ob predpostavki, da obstaja najboljši način se je potrebno vprašati o smiselnosti ostalih »slabših«, so te zgolj pomagala ali pa so, kar bi bilo še huje slabe stranpoti, ki nas pripeljejo do brezpotja.Ali res obstaja ena in edina prava resnica, kar bi pomenilo, da obstaja tudi eno in edino možno dobro? Morda pa gre za mnoštvo prepletajočih se spoznav, katerih vozlišče je tista prava točka, eden in edini pravi absolut. Sam se bolj nagibam k slednjemu, mislim namreč, da je pot človeškega spoznanja izredno vijugasta in obenem ne nujno zmeraj premočrtna. Zdi se, da je bil človek na trenutke že zelo blizu spoznanju, potem pa je v nenadoma zdrsnil neprimerno nižje in potrebno so bila leta in leta, da se je človeški duh spet povzpel. Morda leži vzrok v prenasičenosti, katera se ni več znala uresničiti in je bila zato obsojena na gnitje od znotraj. Le kako ostati najvišje in braniti svojo pozicijo, ko pa je že sama ideja višine povezana z napredkom in ofenzivno držo. Kako se spoprijazniti z grozljivo resnico, da nas v resnici nikadar ne čaka počitek.In predvsem kako se zavedati, da končnost ne more spoznati neskončnosti, katere del je.