Merilo vseh stvari je svinja

Konfikt med mislijo in čustvom- vseobče prisotna stalnica človeške zavesti. Kako se je možno tega vprašanja sploh lotiti, na kakšen način lahko zadovoljivo odgovorimo z dejanjem, ki ga ne osiromašimo ne za eno ne za drugo. Katero pot naj uberemo na tem brezpotju? Zdi se da je čustvo, predvsem stvar impulza, ki se ne ravna premišljeno, ter se večkrat zapleta v svoja lastna protislovja. A takšen pogled je obenem pomankljiv, saj zapostavlja element živalskosti, ki nagonsko ohranja tisto najgloblje. To pa ni nič drugega kot ohranitev življenja. Po drugi strani je misel kot taka stvar logosa, ki tehta med mnoštvom resnic in se izreče za tisto, v kateri vidi resnico. Moment izjave je v tem smislu pogojen z argumentom, ki predstavlja zidake vsake znanstvene teorije. Prednost argumenta je v tem da je preverljiv in s tem primeren za pridobitev statusa obče veljave, oziroma konsenza. Misel za razliko od čustva ne izvira iz nagona, prav nasprotno, pretirano mišljenje nas lahko kaj hitro pripelje v konflikt s težnjami nagonov. Zato misel v sebi nosi potencial za aktualizacijo svobode. To je medij, ki nam omogoča tisti presežek s katerim se lahko poslužimo norosti, ki nam zagotavlja svobodo v odnosu do absolutnega gospodarja. V tem je največja prednost misli. Zavoljo resnicoljubnosti pa vendarle ne gre reducirati pomena čustva v človeškem življenju. Čustvo je kot tako zmeraj stvar, ki se lahko v polni meri udejani šele skozi svojo aktualizacijo v zunanjosti, prav to pa ga obenem uniči. Do uničenja pa pripelje človeka tudi to da ne izrazi svoje notranje energije. S tem postane prenasičen, to kar bi morala biti zanj največja prednost, pa postane zver, ki se je iztrgala z okov in pustoši po njegovi notranjosti. Čustev v tem smislu nakuzuje njej imanentno iskrenost in prvinskost, ki pa za misel nista značilni. Če smo pri lažnem izražanju našega mišljenja lahko še relativno uspešni, nam to pri čustvovanju prav gotovo ne bo dolgo uspevalo. Prav to pa je tisto, kar dela misel problematično in s tem precej manj etično kot čustvo. Zdi se kot da se spopadamo z dvema ekstremoma, a vendarle je ves razmislek že v osnovi napačno zastavljen. Ne gre namreč za dve stvari, ki bi bili ločeni, kot dva idealna tipa. Temveč se soočamo s skrajno prepletenostjo in prav v njej se morda skriva odgovor, prav gotovo veliko misli izvira iz določeni občutij, še bolj resnično pa je da nam dolčene misli vzbujajo določena čustva.
A vendarle stvar spet ni tako preprosta, tudi, če gre za sintetičen splet, ta kot tak v sebi že nosi zametke novega konflikta. Spet smo soočeni z vprašanjem komu prisluhniti kdo od dvojice ima prav? Se je bolj smiselno prepustiti čustvo na račun racionalnosti, ali je bolje trpeti in vse skupaj racionalizirati. Sam osebno se bolj nagibam k slednjemu, misel kot taka človeku vseeno omogoča nek red ter smiselno umeščenost. Kaos občutenj in impulzov pa zahtev poseben tip človeka, ki ga često označujemo kot umetnika. Morda iz mojega pisanja veje skrajna skepsa in zanikanje čustev, to je sicer do neke mere res, a kot vedno tudi tu človek ne more uiti iz svoji koži. Zavedam pa se da je racionalni individum, bolj kot ne iluzija, katere si globoko v sebi niti ne želim. Prednost mišljenja je bolj, ko ne....ah, kakšni nagnusni sofizmi.