zgodba o janku in metki? niti ne...

So stvari, ki so ti dane pa jih ne razumeš in so stvari, ki jih moraš razumeti, da so ti dane. Ta zgodba je ena od teh stvari.


Na točki z vseobsegajočim razgledom sedi Opazovalec in kadi svojo cigareto, ko zapazi nadvse nenavaden in pomenljiv prizor.
Tam nekje stoji skrivnostni mož, visoko raščen in odet popolnoma v črno. Glavo mu zakriva kapuca, ki sega tako globoko čez njegov obraz, da je ta ves v senci. Ostremu očesu pa ne bo ostalo skrito, da ta mož ni le na videz tako temen in skrivnosten in različen od vsakega človeka, ki se nanj lahko drug človek spomni. Opazil bo, da se tudi njegov svet niti malo ne sklada s svetom, za katerega morda Opazovalec verjame, da ga je ustvaril bog po svoji podobi.
V svetu tega moža čarobni šum, ki ga zaslišiš, ko zapiha veter skozi krošnje dreves in včasih nadležno čivkanje ptičev na začetku paritvenega obdobja, ko se vrnejo iz krajev, kjer ljudje ne poznajo zime in niso nikoli lačni, zamenja smrtna tišina, morda nekoliko primerljiva le s tišino, ki sledi poku pištole ameriškega sužnjelastnika, ko pošlje v glavo kroglo črnemu dečku, ravno ko je ta ukradel jabolko z njegove najlepše jablane. Edini zvok, ki ga bo Opazovalec morda zaslišal, če bo res pozorno poslušal, je škrtanje razpadajočih delcev človeških trupel pod nogami skrivnostnega moža. Ta svet je mrtev, hladen kot kamen in črn kot njegova duša, bolj mrtva kot vse ostalo. Zato pa je skrivnostni mož sam nesmrten in nosi smrt v svoji senci in pogubljeno je vsako bitje, ki ima v sebi vsaj kanček tistega pravega, čistega življenja, ki ga srčno ljubi in si ne želi umreti.
Opazovalec se bo zgrozil nad tem trpljenjem, grozo in umiranjem vsega, kar je pojmoval kot lepo in nesmrtno in imel je prav, saj nič od tega ne bi moglo umreti, če ne bi on sam videl, kako umira. Zgrozil se bo nad gnevom in jezo skrivnostnega moža, spoznal pa bo, da je ta črni mož nekdaj imel vest in strah pred to uničevalno silo, ki jo nosi v sebi.
Zato bo pogumno zaklical: "O, skrivnostni mož! Mar ti res ni čisto nič žal za vse, kar ubiješ na svoji poti? Mar imaš res tako rad vso to pogubo in svojo jezo in svoj gnev? Mar nisi nikoli nikjer ničesar ljubil?
In Opazovalec bo videl, kako se bo ta mož ustavil in za trenutek sklonil glavo. Zasvetilo se bo njegovo oko, iz njega pa bo pritekla natanko ena solza. Ko bo ta solza padla na tla, bo iz nje zraslo drevo z najlepšimi listi in najsočnejšimi sadovi, na njem bo gnezdo ptičev že zdavnaj izumrle vrste, pod njim pa se bosta ljubila najpopolnejša človeka. Vse to bo pred Opazovalčevimi očmi zasijalo v najsvetlejši veličini življenja in rekel si bo: "Da, tako si je to zamislil bog in vedel sem, da kar je tako mogočno ne more nikoli umreti!"
V istem trenutku pa se bo nad vsem tem zopet zgrnila tema, ptiči bodo pred njim popadali na tla, drevo bo uvenelo in zgnili bodo njegovi, nekoč tako lepi sadeži, par pod drevesom pa se bo postaral in umrl. Opazovalec bo zaječal od groze in se zgrudil na tla ob spoznanju strahote svojega dejanja. S solzami v očeh in s hripavim glasom bo zaklical: "O, kaj sem storil! Ko bi bil le mogel vedeti, da je tvoja bolečina tako neznosna!" Na kolenih se bo odplazil do skrivnostnega moža in poljubil njegovo senco, v naslednjem hipu pa se bo spremenil v prah.
In zadnja trohica upanja bo izginila z njim.