Moj prvi COSMOPOLITAN članek

Dragi soblogovci in blogerka, zadeva je taka... tko pred enim mescom prbližn, po eni jebi k se mi je zgodila, je nanesl tko, da sm en dan zvečer sedel za kompom, neki pisu za en đob in v naslednem trenutku sam od sebe zbrisu napisano in napisu neki. Iz tega neki je nastal člank, ki sem ga po posredovanju špele, ki pozna urednico cosmota, poslal le-tej in čakal. dokočal sem mnenje oz. karkol, v katerem je bilo izraženo, da je to eno izmed najboljših publicističnih člankov (fak jea) zadnjega, vendar je totalno nerealne, sovinističen in ultra mega seksističen. Ker tega članka očitno v cosmotu ne bo, sm se odloču (po prigovarjanju nekaterih), da nej to objavm tle gor. To je to...

V ISKANJU PROCENTA

Ženske imate, podobno kot moški, svoj svetovno znan ženski časopis, v katerem lahko preberete malo o tem malo o onem, o ličilih, o celulitu, o raznih kremah, predvsem pa o emocionalnih težavah, o tem kako smo moški svinje, kaj lahko pričakujete na zmenkih, kako ga prepoznate po njegovi pričeski, stilu hoje in še in še… Dejstvo je, da si moški in ženske skozi takšne in drugačne medije oblikujemo nazore, poglabljamo razlike in poudarjamo napake pri nasprotnem spolu. Ker je to ženski časopis in ker sem sam pripadnik moškega spola bi vam, drage deklice in dame, predstavil svojo videnje deklet.
Pri svojih rosnih dvajsetih letih sem dal skozi življenje presenetljivo veliko, bil ljubljen in zaljubljen, imel relativno dolgo in fenomenalno zvezo, bil prevaran, osovražen in še bi lahko našteval. Po izkušnji, ki sem jo imel pred kratkim, sem se dva tedna nazaj, natančneje med listanjem maminega Cosmopolitana na Wc-ju, odločil napisati moje videnje o dekletih in vse skupaj poslati urednici.
Vsa dekleta sveta predstavljajo celoto. Po mojem mnenju je na svetu približno 90% deklet, ki ne vejo kaj hočejo, iščejo svojega princa iz sanj, ko pa ga najdejo, se tega ne zavedajo in iščejo naprej nekaj česar ni. Morda nima konja, morda ta princ ni popoln, lahko pa je popolnoma nekaj tretjega, kar nima veze ne s princem ne s konjem. Ostalih 9% deklic sveta, belih, črnih, kakršnih koli pač, najde svojega princa, vendar nanj preprosto niso pripravljena, se tega zavedajo, ga pustijo in se prepustijo toku življenja. Ostane nam še zadnji procent – sem spadajo/spadate tiste, ki vejo kaj hočejo, vejo kaj imajo, vejo kaj lahko izgubijo, uživajo življenje in ga sooblikujejo s partnerjem, sem spadajo tiste, ki si zaslužijo ime ženska. Zakaj mislim tako? Na začetku odstavka vam predstavljamo celoto in če za celoto vzamemo število 100, vidimo, da je 90 žensk takšnih, 9 drugačnih, ena pa je tista prava, tista, ki jo iščem.
Po prebranih vrsticah si večina vas, dragih gospodičen, misli: ''Še en obupan moški, prežet s seksizmom, nastrojen proti vsem nam, kaj pa on ve…''. Odnose med ljudmi v veliki meri zadevajo mnenja in stališča vsakega, ne glede na to ali gre za politično, versko, kulturno in nenazadnje ljubezensko tematiko. Ostaja pa dejstvo, da smo moški in ženske, naša medsebojna interakcija in komunikacija, determinirani pojmi, ki jim ni in jim nikoli ne bo konca.
Kaj me je pravzaprav gnalo k pisanju tega? Morda dejstvo, da sem si vedno želel napisati prispevek za internacionalno žensko revijo ali morda to, da v danem trenutku nimam nič bolj pametnega za početi? Tretja opcija je tista prava, brez besede ''morda'' – dejstvo, da se mi je pred časom, dekle, ki sem jo ljubil (če ima morda spet katera pomisleke v smeri, ki se navezujejo na pojem ljubezni in na mojo starost, naj vam povem, da sem žal že relativno mlad odkril kaj to pomeni) naredila največjo sranje (se opravičujem za besedo, vendar mi, kljub pomoči SSKJ, ni uspelo najti slovnično pravilne besede, ki bila primerna za njeno dejanje), ki me je potrlo, mi uničilo upanje v zvezo, ki bi dosegla točko blizu popolnosti in razblinila moje sanje o tem, da sem lahko srečen, ker sem našel tisto pravo. Kakorkoli, kaj je bilo in kakšni so moji občutki? Dotična revija je preprosto prekratka, da bi opisal vse, poleg tega ne želim svojemu bivšemu dekletu povzročati dodatnih bolečin, ker se sama najverjetneje zaveda svojih dejanj. Lahko pa povzamem dogodke v enem stavku – prevarala me je z najinim skupnim prijateljem, tega seveda nisem izvedel od nje, ampak od nekoga tretjega, dal sem ji še eno možnost in po vsem kar dam čez izvem, da me je prevarala že prej z isto osebo. Žalostno?
Dekletu je bilo žal, jokala, prosila odpuščanja, se trudila, če bi trezno premislil bi si zaslužila še eno možnost? Je res? Ni… S tem dekletom, ni niti važno kdo je, niti ni važno kako ji je ime, sva dosegla neko točko, ki je mejila na imaginarnost, saj je dosegla nekaj, čemur bi lahko rekel, da je bilo skoraj popolno. Vse sva počela skupaj – hodila na sprehode, pijače, potovanja, zabave, kuhala (dejansko sva obvladala mehiško, sredozemski in na kar sem najbolj ponosen, japonsko kuhinjo), vse…poleg tega – seks je bil fenomenalen. Dosegla in ustvarila sva tisto, kar veliko parov po dolgoletnih zvezah nima – svobode, sreče in ljubezni v pravem pomenu. Kaj ji je bilo, da je morala vse to uničiti? Ne vem, ne jaz in ne ona. Je bilo vredno? Pravi, da ne…
In tako ostajam sam, na ta jesenski večer, sam s svojima dvema hrčkoma, ki mi ju je podarila moja prijateljica, češ, da pomaga. Če strnem – želel sem vam samo predstaviti svoj pogled na dekleta in vas tiste, ki ste vezane in srečne, prositi, da se zavedate kaj imate in da sreča v zvezi ni nekaj samoumevnega. Ne rečem, da so vsa dekleta ista, so pa tista prava, ki so ustvarjena za nekoga in tista, ki to niso. Sam osebno ostajam v iskanju tistega procenta…