roleplaying...

Nad London se je zgrnila sivina. Dež je zajel vsak kotiček Anglije. Oblaki so se razprostirali nad mestom in nad celotno deželo, tako da nisi mogel vedeti, ali dejansko dežuje ali ne dežuje. S kapuco na glavi je hodil po mestu. Podiral se je njegov svet, ki ga je v svoji glavi prenašal slabo tisočletje. Strašne misli so prevevale vse njegovo bitje. Niti med hojo ni bil sposoben poiskati mirnega kotička, ki bi mu predstavljal zavetje ali vsaj trenutno odrešitev njegove nemirne duše, ki je vsak trenutek izžarevala najbolj temno plat zavesti, ki jo je venomer nosil s seboj. Preplavila ga je temnoba, še temnejša od vse sivine, ki je obdajala njega in vso okolico. Zavedal se ni ničesar, razen dejanj, ki jih je storil v svoji preteklosti in ki so bila očiten mejnik, pri reševanju sledečih dogodkov. Hodil je po cesti, pomisliti ni bil sposoben niti na tisto situacijo, ki mu je med vsemi temnimi silami predstavljala luč; luč, ki se mu je posvetila vsake toliko, ampak ne dovolj, da bi presvetlila vso črnino, ki jo je odsevalo tisto, za kar si je vedno želel, da se ne bi nikoli zgodilo. Hodil je, oziral se ni na nikogar, mislil je samo na to, kako bi z eno željo, z enim samim dejanjem premostil pretekli dogodek, za katerega je bil on sam odgovoren. Ničesar ni hotel bolj kot to, kot da bi se uresničilo tisto, kar je bliskalo po njegovi zbegani glavi. Nikoli si ni mislil, da bo dejansko kdaj prišlo do tega, ampak pretekla, kot sledeča situacija je bila neizbežna. Vsak korak je bil nova ovira, ki si jo je predstavlajal kot prispodobo tega, kar se je nekoč zgodilo in kar je spremenilo tako njegovo, kot življenje človeka, ki je bil ključni del tega, da se je situacija sprevrgla v tako neizmerno sranje, kot si ga nikoli ni bil zmožen predstavljati niti on sam, niti nobeden od tistih, ki jim je kdajkoli zaupal kakšno svojo skrivnost. Okolica bi se mu lahko zdela vse svetlejša, če ne bi v svojih mislih vedno znova in znova premleval dogodkov, ki so se takrat dogajali pred tisto reko. Vedel je, da je ravnal narobe in da se nikoli ne bi smel ukloniti, ampak se je. Odgovornosti ni nikoli prelagal na nikogar in bolj kot vse, ga je žrlo to, da bi ta grozni dogodek lahko preprečil. Zavedal se je, da bo prišlo do te točke, ampak je nadaljni potek vseeno dopustil. Vedno si je zatrjeval, da se nikoli ne bo spravil v tako situacijo in vedno je vedel, da jo bo sposoben rešiti brez posledic, če bi že kdaj slučajno prišlo do nje. Nikoli si ni priznal, da bi se lahko motil..
Nezavedajoč se česarkoli je zavil za vogal in se zaletel v dekle, ki je bilo očitno na poti proti cilju, ki ga je imela jasno pred očmi. Zmotil jo je na njeni poti in ona ga je pogledala z odločnim, ampak vprašujočim in od tistega trenutka rahlo prestrašenim pogledom. Obrnil se je proti njej le za delček sekunde, ne da bi se dejansko zavedel, kaj se je zgodilo in nato nadaljeval svojo pot. Hodil je naprej in misli so mu vedno bolj zamegljevale njegovo zmožnost presojanja in dojemanja sveta. Vedno bolj mu je bilo jasno, da ne bo nikoli mogel popraviti nastale situacije in da je zajebal stvar bolj, kot tisti, ki jih je nekoč s sarkastičnim pogledom gledal v ameriških filmih. Od nekdaj se je zavedal neumnosti raje in zadnje, kar si je mislil, je to, da ga bo ravno njegova sposobnost sklepanja in racionalnega razmišljanja pripeljala do tega, kar se zgodi ljudem daleč stran in kar jim je morda na trenutke celo privoščil. Prešinila ga je misel, da je njegov konec blizu in da si ga je zaslužil. Njegova navidezna pot ga je vodila proti drugemu koncu mesta in deževalo je vse močneje, on pa je bil vse manj v stiku z realnostjo. Ni več videl tega, da ni sam na cesti in da še zmeraj so nekje ljudje, ki bi mu mogoče lahko pomagali skozi njegovo situacijo. Vedel pa je, da njemu v resnici ni pomoči, da ne bo nikoli človeka, ki bi razumel njegovo dejanje, vključno z njim samim. Njegova glava je postajala zmeraj večja, zmeraj manj se je zavedal posledic in zmeraj močnejši je bil strah pred soočenjem s samim sabo.
Stopil je s pločnika na glavno cesto..


Pravijo, da se ti pred smrtjo v glavi v trenutku odvrti vse življenje. V njegovem primeru ni bilo tako. Ko je pogledal desno, se je pred njegovimi očmi pojavila le podoba dekleta, v katero se je zaletel pred slaščičarno. Kar naenkrat je vedel kakšne barve oči ima, kako lep je njen žalostni izraz na obrazu, spomnil se je celo oranžne plišaste igračke na njenem nahrbtniku. Njegova glava se je razbila ob šipi, ki ga je zadela s 85 miljami na uro. Njegovo telo je odletelo v zrak in pristalo na pločniku ob levi strani ceste, pred nogami starejše gospe, ki se je v trenutku onesvestila. Nepremično je gledal v zrak. Videl je samo dekličine spreminjajoče se oči in še zadnjič vdihnil..