Romar

Človek v nekaj vendarle mora verjeti!
Občutek tesnobe, ki ti kot jeklena pest stisne prsni koš je drugače prav neznosen. Verjeti v samega sebe je lepa eksistencialna misel, a ne nudi oljšanja. Tudi, ko izhajamo iz te pozicije namreč verjamemo v nekaj v sebi, v del celote katere vsota je naša oseba.
V tisti del, ki nam povzroča tesnobo pač ne kaže verjeti.
Najbolj neznosno je prav to zavedanje človekove samosti, tega da nas za zaprtimi vrati ne čaka nihče drug kot prav mi sami.
Vsak razmišljujoči je največji pekel samemu sebi.
Višje kot se vzpenja misleči, globlje in bolj boleče lahko pade, misel je najbolj božanska stvar v človeku, obenem tudi najbolj demonska. Zavezati se misli pomeni v pravem smislu živeti, pomeni izbrati si proces rasti duha. Ta proces pa je vedno znova boleč. Je zmeraj novo rojstvo, je vpetost. Vpetost med nekaj, med zavest o svoji nevednosti, ter stremljenje k doseganju vedenja. Misleči je večni romar, ki nikdar ne doseže cilja, obenem pa se ne more nikamor vrniti.
Kogar koli sreča, ter kdor koli mu ponudi prenočišče v njem zbudi domala otroško vzradoščenost. Kali pa mu jo zavedanje, da zanj v resnici nikjer ni postanka in da ga prav zares nihče ne more spremljati. Globoko v sebi vsak romar sprejma neznosno zavest svoje samosti, tudi kadar hodi skozi obljudene kraje. Vendar za razliko od množic, ki jih vedno znova pušča za svojim hrbtom, nikdar ne občuti prave osamljenosti.
Ta bi ga napadla zgolj v primeru, da bi zanikal samega sebe, v primeru da bi zanikal pot. V takem primeru bi se lotil iskanja odgovorov tam, kjer jih nikdar ne bi mogel dobiti.
Romar ni odljuden samotar, ki bi se zmrdoval nad ljudmi, ter jih zaničeval.
Prav nasprotno.
Res pa je da se tako drugi kot on sam zavedajo, njegove zavezanosti poti. Med njimi so njegovega spoštovanja najbolj vredni tisti, katere vpraša za smer.
Spet pa se oboji zavedajo, da bo še pred zoro zmeraj znova odrinil. To da bi romarju vzeli pot, kratko malo pomeni, da bi mu vzeli vse nadaljne razlage za življenje. Na srečo pa te moči nad njim nima nihče drug kot on sam. Zaveda se, da bi v primeru da se ustavi njegov duh postal šibak ter krhek. Zato se nikdar ne ustavi.
Vztrajno koraka v samega sebe.