croquis

Milni mehurček divjega zabavljaštva me nese čez širne planjave gromkega smeha, pa vam pravim tovariši naša doba še pride, pred tem pa le poskrbimo za dober položaj naših delnic.
V rosi prvih strani se zmeraj znova zrcali izguba rdeče niti. Pa kaj. Bere berač uši, ki jih pokorščine uči. Zadnjič sem naredil krepko neumnost, a kmalu nanjo ne bom več mogel biti ponosen, prihaja nov režim. A meni je vseeno, sladko se mi jebe, verjamem v boljši jutri.
Včasih me preveva občutek kronične nemoči, zdi se mi da je vse skupaj potrata časa in da so vsi svetli ideali za katere se zavzemamo, le kričanje otroka, ki se noče sprijazniti z realnostjo. Takrat sem potrt.
Spet drugič v meni vre, vse se zdi mogoče, večje kot je zatiranje večji bo upor in spet verjamem v ljudi- svet so ljudje, skupaj nam bo uspelo. Vse to se zdi v takšnih trenutkih resnično, pijan od življenja, takrat sem srečen.
Ni me strah, da bom nekoč omahnil, kot vrvohodcu mi gre še kar dobro, povprečje je vsota ekstremov. Bojim pa se, da bo nekoč v meni ugasnila vsa strast, bojim se da bi nekoč postal prazen, brezvoljen in indiferenten do vsakogora in vsega.
Muči me ta geneologija občutij, dlje ko greš bolj si sam in manjša je izbira. »V življenju je potrebno ceniti male stvari le tako bomo dosegli velike« je dejala srednja riba mali in jo požrla ter bila še isti hip požrta sama. Je življenje boj? Nevem, kdo hudiča sem, da bi sploh lahko odgovarjal na karkoli, na koncu nam preostane zgolj še čudenje.
Nekega dne se bom vsedel na krila albatrosa in odletel daleč stran, iz kljuna mu bom kradel ribe, lulal na ljudi, ki bodo zdolgočaseni pohajkovali po ulicah in se na splošno obnašal kot en velik lump. Potem se bom zbudil v mračno marčno jutro, čigar mavrica se bo raztezala do Mavretanije. Ali pa tudi ne, kdo bi vedel. Morda se nekega dne odpravim na Anapurno in obtičim v kakšni globeli, ker osel ne gre dvakrat na led me tokrat ne bodo rešili. Amputirali mi bodo prste in potreba po prelivanju digitalnega črnila bo vsaj za nekaj časa minila. Lahko se zgodi kaj nepredvidljivega, denimo da se zaposlim v pisarni in postanem vzorni delavec. To bi bilo precej žalostno. Zadnje čase poslušamo klasiko, a tako klasičen poklic je škodljiv kliše, ki povzroča odtujenost notranjega človeškega bistva, kar služi potrebam nenehno razvijajočega se trga kapitala. Kaj če bom začel v nekaj verjeti tako zavzeto, da bom prepričal še samega sebe, ta nevarnost zmeraj obstaja, a takrat bo res že prepozno da bi spremenil mnenje.
Je dobro življenje sploh mogoče, ali pa nam obremenjevanje s tem povzroča več trpljenja kot, če se sploh ne bi trudili.
Mehurček se razblini.
»Natakar, še eno viski kolo!«