Eksplikacija fenomenologije postalkoholizacijskega procesa

Preden se vržemo v analizo, naj spoštovanega bralca oziroma žensko opozorim, da je pričujoči tekst dolg do našega tovariša Vala, ki me je izzval naj napišem tekst v katerem naj na čim bolj butast način uporabim čim več tujk...

Ali o fiziologiji vznika psihofizičnega občutja lepega zora v mraku utrujenega in izžetega uma. Preden se spustimo v podrobnejšo analizo, predočitev oziroma sistematizacijo samega fenomena se disciplinirajmo do te mere, da ne bomo zamenjavali vzroka s posledico. Esenca pričujoče tematizacije je interakcija na relaciji med subjketom(na tej točki se nanj referiramo še kot na individuma) in objektom želje, oziroma v lakanovski terminologiji tako imenovanim Objet Petit a. Ta mali a svojo eksistencializacijo ali po domače rečeno materializacijo vkaluplja kot fluidna substanca v stekleni materiji. Prav na tej točki se moti berlinska šola postalkoholizacijskega procesa, saj naredi klasično logično napako in jo v tej liniji argumentacije prehiti Zenonova želva. Skratka, v kolikor Althusserja postavimo na noge se že približamo tistemu tipu relacijskega interakcionizma, ki ga obravnavamo na tem mestu in ga Althusser imenuje interpelacija. Ne gre namreč za to, da bi ideologija interpelirala individume v subjekte, ki se naknadno v njej pripoznajo( nenazadnje so namreč že od nekdaj subjekti), temveč gre predvsem za to, da fluid ta tekoča substanca interpelira individuma v pivca čigar sprememba zavesti je nedvomno osupljivi salta mortale, zavest gospodarja, ki nadzoruje in vrši proces intoksikacije se na neki točki namreč radikalno predrugači in postane debilni hlapec v suženjskem razmerju s tem malim ajem.
Toliko o samih vzrokih. Če je zdrs v hlapčevsko pozicijo prijetna mentalna brklarija, katere infantilnost nas navdušuje s svojo neposrednostjo, gre pri plezanju, t.j. vrnitvijo v gospodarjevo zavest za mukotrpno regeneracijo tako v fizičnem kot psihičnem oziru. Zatorej je fiziologija o kateri je govora nadvse težavno podjetje s podvajajočimi nadzorovalnimi praksami, kompleksno arheologijo sinočnjih socializacijskih razmerij, odganjevalnimi in reparacijskimi obredi, telekomunikacijskimi procesi katerih osnovni namen je razjasnitev mentalnega mraka ter cinična ironizacija pivskih aktivnosti, nemara je posredi vsega še avdiovizualno dokazno gradivo, katero lahko vzbudi nepričakovane resolucije dokončne rešitve katerih smisel naj bi bila dokončna ukinitev postalkoholizacijskega procesa. Kot je znano se pivska geneologija, ko doseže določeno evolutivno stopnjo enostavno ne more podrediti revizijskim ukrepom temveč postane že sama sebi namen, t.j. objet per se.
Vznik plinske eksternalizacije je tematski blok kateremu so bile posveče že neštete študije, zato ga na tem mestu obravnavamo zgolj površno. V fundamentalni binarni opoziciji med interiorizacijsko in eksteriorizacijko telesno odprtino, poteka celoten reprodukcijski proces na katerega ni imuno niti postalkoholizacijsko obdobje. Plinska izmenjava za sam individum sicer ni pretirano problematična, navkljub temu pa ima lahko moteče učinke na okolico, katere tolerantnost na tovrstno izločanje je jako vprašljiva.
Konkreten primer: Prevozno sredstvo javnega značaja je nasičeno z individumi, ki so vpeti v producijski proces, po urbaniziranem teritoriju potujemo s hitrostjo 45km/h mi kot zasebstvo pa se nahajamo v postalkoholizacijsekmu procesu ter začutimo nenadno potrebo po izločitvi plina skozi eksteriorizacijsko organsko pot. Gre za nadvse kompleksno situacijo v kolikor se naša plinska deportacija lahko izvrši brez akustične spremljave je naš prostor svobode dodobra razširjen, saj lahko po sami alokaciji, snobovsko zavihamo naš vohalni organ ter po teritoriju transportnega sredstva ogorčeno lineariziramo vizualizacije, ter obenem v stilu dunajske kavalirsko-imperialne šole, nizamo pikre komentarje o ravni bontona v naši družbi.
Alternativa, t.j. slučaj plinske deportacije, ki ne more potekati brez akustične spremljave, prav tako ni nekaj, zaradi česar nas bi morala obhajati manjvrednosta občutja. Stvar lahko racionaliziramo s celo paleto argumentativnih pristopov, ki so jih v tradiciji zahodne misli razvijale tako imenovane plinske šole. Prva opcija je standarni muzični pristop, ko že deportiramo plin, sproščeno artikuliramo v smislu: Tale komad pa vadim že cel lajf!
Naslednja možnost so klasični filozofski pristopi, denimo: Že Rousseau je dejal, nazaj k naravi!
Nadalje se lahko v končni fazi poslužimo tudi vulgarnega pristopa, pri katerem velja biti bolj pazljiv komu ga namenjamo, gre pa nekako takole: Kaj je pizda, a ti pa ne prdiš? Jebo ti pas mater!
Skratka možnosti so odprte in vpetost v socializacijske prakse ni tako nemanevrirajoča kot se zdi. Tekst kot tak sicer pušča še veliko neodgovorjenih vprašanj in obenem izpostavlja določene nove probleme v našem primeru smo se osredotočili predvsem na plinsko vprašanje, vsekakor pa se zavedamo, da je problematika precej širša. Tako bi lahko govorili še o evaporaciji abdomnega plina skozi interiorizacijsko organsko pot, o labirintizaciji križiščnih živčnih poti, katere vzpostavljajo mentalno razdražnost ter povzročajo nemalo zanimivih fenomenov, prav tako bi lahko naredili natančnejšo eksplikacijo memorizacijskih mehanizmov ter o soočenju z minulim, lahko bi obravnavali finančno/monetarno sliko zunanje trgovinske bilance oziroma zaključnega računa, ki jo doživljamo tekom postalkoholizacijskega procesa med pomembnejše elemente sodi tudi seksualni impulz oziroma v teoriji znan pod imenom živalski gon to do česar lahko pripelje v povezavi z alkoholom in navsezadnje bi lahko prav po aristotelsko obravnavali vrlino kot nekakšno sredino, kajti ključni element diskusije je prav Jelcinov še/že princip, kdaj še ne gre za zadovoljivo mejo intoksikacije in kdaj gre že čez mejo.
A vse to bodi predmet bodočih debat, ako bode velecenjeno občinstvo izrazilo tovrstno željo.

Vaš vdani,
Dr.Krügelj(ali po domače krigl)