Sunday, December 24, 2006

Ti

Začelo je snežiti.
Stojim na pločniku, jezen sam nase, ko se spomnim, da sem se ga včeraj spet preveč nažgal in nekje pozabil rokavice. Zanohtalo se mi bo preden skadim čik, jebenti. Okolje živi, kot vsako leto v poznih dnevih decembra. Okrog mene blodi trop popolnoma nervoznih norcev, ki mrzlično nakupujejo vse, kar jim pride pod roke, v pričakovanju božičnih praznikov, ko bodo obdarovali svoje najdražje. Neprizadet si ogledujem snežinke, ki počasi padajo na umazan asfalt in se spreminjajo v sivo–rjavo brozgo, ki se je ne bi dotaknil niti s palico. Vanjo vržem cigareto. Kar ni sivo, je okrašeno in mogoče tudi malo sivo. Kar je živo, pa nekontrolirano in neusklajeno hodi po ulicah, z vrečkami polnimi celofana, avtomobilčkov na daljinsko, alkohola in paprike. muust.. buuy.. preeseents...
Kurac, pa ta božični duh, pomislim. Koga naj obdarujem? Letos nisem kupil še popolnoma nič. Pustimo to, da se mi vse to prisiljeno božično oglaševanje in podebiljanje že tako debilnega folka zdi žaljivo. Situacija doma mi že povsem preseda, itak vsi vejo da sem brez keša in nihče ne pričakuje, da bom komu kaj kupil. Za božično večerjo se ga bom pošteno nasekal in nažrl tatarca, dobil še prešerna ali dva, morda kobilico za dobro voljo, to je pa to. Frocov, ki bi od mene brezpogojno zahtevali lego kocke ali smrt, na srečo nimam; deklice, katero bi kljub vsemu z veseljem povabil na čevapčiče in laško, pa žal tudi ne. Takoj za tem pomislim, da bi bila odrešitev iz mojega turobnega obstajanja že skorajda nujna in da je skrajni čas, da si omislim bejbo. A kaj ko niso resne. Edino, kar lahko v tem trenutku storim, je to, da zabrišem eno pošteno kepo v glavo smrkavcu, ki je ravnokar zraven mene v smetnjak zatlačil petardo. Pa še ena babi ravno hodi mimo, to zna biti še hec. Sicer pa sem se tudi pokanja navadil. Ma, jebeš, si rečem, le korak stran se bom premaknil, ker bom drugače slišal pok še štiri ure.
Obrnem se in hočem oditi, v tem trenutku pa se vse ustavi. Situacija je kot v filmu, ljudje postajajo negibni, sivina se ne zdi več siva. Vse to mi je pravzaprav nezanimivo, počutim se, kot da bi sanjal, ampak vem, da ne. Vse to se zares dogaja. Nekaj deset metrov pred mano stojiš Ti. Ti, ki boš spremenila svet za vedno.

Ujamem tvoj mističen pogled v očeh, katerih barve ne bi mogel nikoli določiti. Srce poskoči, zastane mi dih, začutim val energije, ki jo oddajaš. Zavem se nepomembnosti časa in dojemam le še tvojo in mojo bit, ki sta povezani v momentu. Vsak tvoj komaj opazni gib definira vse, kar je. Vsak tvoj detajl je ena moja napaka. V trenutku obžalujem svojo nezmožnost živeti kot človek, kakršen bi moral biti in stvari, ki so se zgodile v času, ko mi je bilo vseeno. V času, preden sem te zagledal. Rad bi si želel te biti vreden.
Okolica se spremeni v nepomembne oblike. Hodiš proti meni in izgubljam se v tvojem brezčasnem pogledu, ki me prebada. Tako kot spoznanje, da si najpopolnejše bitje, ki ga bom kdajkoli še videl ali spoznal, vse ostalo je nič. Nikoli več si ne želim pogleda umakniti od tebe. Sva v svojem času, ki je večen. Kdo si? Kaj iščeš? Zdi se, kot da na vsa vprašanja vem odgovor. Zdi se, kot da sva se rodila v trenutku, ko sva se zagledala in da ustvarjava nov svet, izven celotnega obstoja. Vedno bližje sva si in naenkrat začutim od nekod poznano bolečino. Sedaj spoznam še njeno moč. Deliva si jo v celoti. Najina je. Bližina je že skoraj neposredna.
V trenutku, ko izgubim tvoj pogled, zagledam smrt.

Zdramim se. Pogledam okoli sebe. Kaj se je zgodilo? Je petarda sploh počila?
Večnost je minjliva, pomislim. Ni mi vse povsem jasno. Ne vem, ali je vse res, ali je vse skupaj samo neka blodnja v moji razcepljeni glavi.
Ne! Vem, da si! Še vedno vidim tvoj pogled. Kličeš me. Ne vem kako, ne kam, ampak moram za tabo. Ne razmišljam več. Zanesem se na občutek in pohitim po ulici. Zavijem desno v ozek prehod. Na koncu teme te zagledam. Čeprav si daleč, te čutim. Vem, da me vsaka misel drži korak dlje od tebe. Ne oklevam in ti stečem naproti. Vidim, da blediš. Gledaš me. Iztegnem roko. Za trenutek začutim tvoj dotik..
nato izgineš.



S počasnim korakom stopim naprej in brcnem prazno, zarjavelo piksno.
Nekaj snega se je že prijelo.
Upanje ostaja...

1 comment:

Dominika said...

ja, res, obvladas, model! pa ne morem verjet, da sm sele zdj odkrila tale blog!!!???


Google
WWW http://jepaniblog.blogspot.com/