ma ne grejo mi te naslovi, penis ih gleda

Že en čas razmišljam o malomeščanski filozofiji v smislu, vse se zgodi z razlogom in o tem, kakšen bullshit se mi zdi tovrstno razmišljanje. Zdi se mi zgrešen pogled na svet, oziroma kot nek izhod pred odkritim, direktnim soočanjem človeka s svojimi dejanji oziroma z njihovimi posledicami. Če bi dejansko obstajal za vsako stvar razlog, potem ne bi mogle obstajati (negativne) posledice, saj bi se vsaka stvar zgodila z razlogom. Torej, če narediš napako, boš zato iskal izgovor v tem, da se nekje skriva razlog za nastalo situacijo. In ko se enkrat na neki točki zgodi nekaj neprecenljivo dobrega, si rečeš aha, to je pa to; to je razlog za mojo napako, saj se mi brez nje nikoli ne bi zgodilo to, kar se je, ker ne bi nečesa dojel/ker ta trenutek ne bi bil tukaj/insert something extremely gay.
To sicer naj bi bil nekakšen optimističen aspekt sveta, ampak je na nek način tudi verjetje v usodo. Če za vsako stvar iščeš razloge, potem to pomeni, da je vsaka izbira zgolj navidezna, saj boš nekje nekoč našel svoj razlog za to, da si se takrat, ko si se odločal, odločil kot si se pač odločil in da je bila odločitev tako ali drugače pravilna. To pa ne samo, da je daleč od resnice; laž je. Laž in skrivanje pred samim sabo. In ko bo človek, ki se tako sooča z (ali skriva pred) življenjem nekje na tisti točki, ko bo izgubil duhovno in telesno dinamiko in ne bo več sposoben dosegati vseh zastavljenih in spontanih (ki s takim razmišljanjem to niso), ampak zato še toliko več vrednih ciljev, mu ta laž ne bo pomagala ama ništa. Ne bo mu preostalo drugega, kot da se še naprej slepi in vsaj sam pri sebi ostane na neki imaginarni ravni duha, zato da ni prisiljen naredit samomora.
V usodo meni pač verjeti ni. Zato ker, sploh takrat ko nekaj kapitalno zajebem, se hote ali nehote zavem tega, da za dano situacijo ne more obstajat noben pofukan razlog, razen tega, da pač zajebem. To pa zato, ker sem debil. In to, da sem debil, ni razlog ampak vzrok! za nastalo škodo. In situacija, v katero se spravim je posledica tega. Torej je vsako dejanje vzrok in posledica nekega drugega dejanja oziroma odločitve. Pravzaprav na trenutke še zmeraj ne vem, v čem je sploh razlika, predvsem pa se mi zdi očitno to, da ne morem iskat vzrokov v tem, kar se mi naj bi zgodilo v prihodnosti. Ok, mogoče bi šlo pri banalnih zadevah, kot recimo šola, ampak spet lahko rečem: razlog zato, da sem naredil izpit, je to, da sem se zadosti učil, razlog zato, da sem se učil, pa je to, da sem ga hotel naredit. Bolj primerno se mi zdi: vzrok zato, da se grem zdajle učit, je to, da hočem met ta izpit narejen. Če sem izpit opravil, je to zato, ker sem se dovolj pripravil, če se nisem, pa zato, ker sem dobil vprašanja, na katera sem znal odgovoriti. V vsakem primeru ni mogoče razmišljanje v stilu: ok, zajebu sm, ampak sej se bo popravl, ker se mora, ker je tko namenjen, ker se vse zgodi z razlogom/sej sm vedu da bom fuknu, k mi je blo usojen. Ne. Pač ne, tako ne gre. Iskanje vzrokov je mogoče težje, ker je bolj resnično, ampak je povsem bolj verjetno. Ker, tudi ko najdeš vzrok, moraš še zmeraj stati za sabo in svojimi dejanji. In na dlani imaš nove odločitve, ki jih moraš sam sprejemat in se potrudt čim več potegnit iz vsega in zmeraj bolj se začneš zavedat, da je vsak korak pomemben in da ni vseeno, kaj ti je storiti. In neka pretekla izkušnja bo služila kot vzrok za odločitev, ki bo prinašala nove posledice. Dejstvo je, da si nisi vedno za vse sam kriv in da na vse pač ne moreš vplivat, ampak to ni nobena kurčeva usoda, tako je svet narejen; stvari se pokrijejo al pa se ne pokrijejo. Vsaka situacija zahteva svoje odločitve, ima svoje izhode in svoje žrtve. Vsakič je drugače in predvsem ni linearno.
Tako da iskanje razlogov sploh ni optimističen razgled sveta, ker sploh ni razgled. Ker je slepota. Ker je pomoje na mestu, da se v odločitve spuščaš z optimizmom in ne kot poraženec by default, obenem pa z zavedanjem, da vedno tvegaš tisto, za kar se nisi odločil. Če pa že pristaneš na nezavidljivi točki, v tem primeru vsaj veš, da si se spravil tja sicer po neumnosti, a z odprtimi očmi in s takratnim zavedanjem tega kar delaš in tega, kar se morda bo, morda pa ne bo zgodilo. Sicer ti je po napačni odločitvi kasneje vedno žal, ampak veliko manj, če je bila pravilno sprejeta. Najlažje je rečt, usoda me je zjebala, sicr sm si sam kriv, ampak v resnici si nism, sej nekje tiči razlog za vse. Če se gre po tej poti, potem ni druge, kot da je razlog za vse pač bog. Iz katererekoli smeri gledano. Bog je kriu da smrdim pa da mam mejhnega tiča. Pa ni res. Za to, da smrdim, sm si kriv sam, ker se ne tuširam, če pa se tuširam, se ne tuširam dovolj pogosto; zato da mam mejhnega tiča sta pa neposredno kriva starca, če se gre še mal naprej pa vse rata še mal bolj zakomplicirano. Mogoče, če je vse, kar pravijo res s tem modelom (bogom namreč), dejansko je on kriv za to, ampak je prej kriv še za marsikej drugega.
Ma dej, dost mam, grem se zahorsat, bom že pol najdu razlog en dan.