Kartonska škatla

Mračno jutro, suha usta in zvonkljajoča glava, ki jo drobita dva betonska stebra. Izkobacam se iz svoje kartonske škatle in vase zlijem vrček žebljev, malce pogrgram potem pa jih pljuvam v mimojedoče ščurke, ki v resnici ničesar ne jedo.
Škatlo pospravim pod posteljo.. le kaj bi se zgodilo, če za vsakim soncem ne bi posijal dež(o tem si ne drznem premišljevati, pa vendar to premišljuje o meni).
Vdrem skozi odprta vrata in se izstrelim v dolgčas vsakdana.
"Sosed sprašujete me zakaj sem vam v glavo vrgel opeko".
"Torej, da seveda, dokaj utemeljeno vprašanje se vam ne zdi" mi je zabrusil in še z večjo vnemo začel brusiti svoj mesarski nož.
"Pa se lotiva morebitne racionalne utemeljitve tega mojega v osnovi vendarle nekoliko predrznega dejanja- poglejte vaša misel in posledična argumentacija le ti sta me neznosno spominjali na opečno strukturo, trdnjavo iz opek" sem začel in mu za lahkoten premor vrgel še en kamenček, kar je sprejel z neprikrito nejevoljo.
"Poslužil sem se zgolj sinhronicitete, kot bi dejal Jung... materializiral sem svoje argumente!" zdelo se mi je, da sem sedaj prav gotovo do potankosti obrazložil svoje dejanje. "No, prav pojdi zdaj norec, da ti ne dam še sam tako ostre argumentacije, ki ti bo odrezala ušesa" je odgovoril in si še naprej obvezoval glavo- povoji su mu prav pristajali in privzemali obliko turbana, še prikupneje pa je deloval, ker ga je rdče barvala njegova kri.
Veselo se mu pomahal v slovo, potem pa me je pot vodilo skozi mestno kanalizacijo. Tamkajšnje vonjave me niso pretirano navduševale, zato sem kolebal med tem ali naj jo mahnem na mestno smetišče ali pokopališče, kjer pa v resnici ni žive duše. Ko sem tako razmišljal in se vmes že skobacal iz podzemlja ter ob tem povzročil nesrečo ali dve sem v stranski ulici opazil nadvse zanimiv zid.
Približal sem se mu in odtrgal plakat, ki je visel na njem. Na njem je pisalo: "Pozor samo za trčene!" hm, hm trčen pa še nisem, no saj to lahko hitro popravimo, plakat sem zvil in ga zbasal v žep ter se skakajoč odpravil proti cesti.
Ni mi bilo potrebno dolgo čakati, da mi je ustavila…ko so se meglice razkadile jo je končno zagledal. Na robu prepada, njeni lasje so mehko plapolali in temno rjava barva je nanj vplivala izredno spokojno. Iz njenega pogleda, ki je bil uprt v daljavo je zlahka razbral neskončno globino njene duše. Globino za katero se je zavedal, da je ne bo mogel nikdar popolnoma razumeti. Skrivnostno in težko pa vendar izravnano s pravo mero človeške topline. Srce mu je krvavelo saj se je zavedal, da mu je popolnoma nedostopna. Vseeno pa je lahko mirno dihal le ob njeni prisotnosti. Ves proestali čas mu je zapolnjevalo sladko pričakovanje, ki ga je prav neznosno glodalo. Razum in srce sta bila v večnem sporu kot pes in mačka. "Midva morava trčiti! " sem zakričal.. "Vabim te na dramsko predstavo: Samo za trčene" iz žepa je potegnil list in začel brati:
…je hodil in bil ter tega več dojel ni se smehu je vdal in svoj propad v prepadu raziskal, ko je na krokarju sedel ga je orel obletel; visoko je že bil še nižje bo padel v žrelo sveta, ki sovraži življenje, kdo se mu bo odpovedal, če ne on sam sebi, zakaj se še sprašuje kaj išče, če bo v resnici najden s strani samega sebe in bo potem tvoril izpopolnjeno celoto v kateri so večno zevajoče luknje smisla, kaj je v resnici vprašal starca, ki mu je zastavil uganko: kdo si, rekel mu je lahko le rubikova kocka, bolj se še ni spoznal, lahko ga bi ubil, vendar je v resnici vsak samomorilec le navaden morilec svojih neizpolnjenih sanj, sanjal je volka, ki ga poje človek in se spremeni v podgano, ki jo okuži uš in okuži Evropo, ki pade z bikovega hrbta in se utopi, debeli rejeni podgani, ki je po drugi vojni premagala medveda in začela osvobajati svet…
Že zdavnaj je odšla, nedosegljiva kot vedno, poslovil sem se in nadaljeval svojo pot naprej po kanjonu.
Začutil sem neznansko potrebo po kopanju, čeprav se danes še nisem okopal. Nenadom sem z lopato zadel ob kartonsko škatlo in jo povlekel izpod postelje, bil je povprečen dan.
Odprl sem pokrov in se zaprl vanjo. Opazil sem, da ležim na kupu popisanih listov, morda pa bi lahko iz njih nastala zgodba… pa poskusimo:
Mračno jutro, suha usta in zvonkljajoča glava, ki jo drobita dva betonska stebra. Izkobacam se iz svoje kartonske škatle in vase zlijem…