mački

Eni so divji, drugi so mal manj divji. Dokler se lahko svobodno sprehajajo je itak vseen. Pač šetajo se, jejo, ščijejo, serjejo, spijo, ližejo se, mahajo z repom, si brusijo kremple in butasto gledajo svojo podobo v ogledalu. Včasih tut podivjajo, ampak dokler je to na pravem mestu sploh ni panike. Enkrat pač morjo sprostit svoje najbolj primarne nagone. S tem samo ratujejo bolj zadovoljni in manj divji, kadar to ni na mestu. Ni se jim treba učit nadzirat svojih nagonov, če jim je omogočen kraj in čas za njih sprostitev. Enim mačkom se pa pač zgodi, da se znajdejo v takem okolju, kjer ne morjo skakat okol kot norci in zgrist vsega pred sabo. Pač tako ne gre in zato želja po tem samo raste in raste. Zadovoljni niso več z ničemer, hrana zgubi okus, neki za brezzveze se sprehajat se jim ne da, ščijejo pa serjejo samo zato ker je pač treba, spat pa itak ne morjo. Zato je edina želja, k jo majo, sam divjat naookol pa pihat pa praskat. Ker se pa to z vsakim neuspelim poskusom zdi vedno bolj nemogoče, jih je sčasoma treba zapret v škatlo, v upanju, da se bo stvar umirila. Da bojo pozabl na svoje nagone in bojo spet normalni, pa čeprav neizživeti. Ampak temu seveda ni tako. Kukr se načrt zdi popoln, in čeprav je navidez popolna rešitev zapret zverino v škatlo, da bo dala mir, to pač ni mogoče. Najbolj divji maček bo tut v škatli še vedno divjal pa pihal in praskal. S tem mu ne boš odvzel želje ampak le manevrirni prostor, ki ga pa sicer tudi prej ni mel. Dejstvo je, da brez divjanja maček pač ne more žvet in sčasoma bi itak umrl v škatli al pa ne v škatli. Če je v škatli, je mogoče relativno laži samo njegovemu lastniku.