Dnevnik iz kazenske kolonije

Petek, 13. januar:
V mraku industrializirane Sibirije se vijejo kolone nemških vojnih ujetnikov. Minevalo je že šesto leto ujetništva, a čas v resnici sploh ni bil pomemben. Dnevi so naletavali kot snežinke, vsak med njimi se je naposled izgubil v neskončnosti ledene puščave.

Sreda, 1.maj
Misel nate me ohranja pri življenju. Tovariš Prokofjev je padel v bitki na ledu, tovariš Čajkovski pa se je utopil v labodjem jezeru- večna jima slava. Čez žile mi teče malodušje.
Nebesni svod pritiska, rine svojo jekleno peto v moj tilnik. Porogljivo se mi reži, ter mi s svojo močvirsko sapo prodira v kanalizacijo kapilar. Vse skupaj mineva, pred očmi mi poplesuje kraljestvo nujnosti, nenehno me mika, da bi izstopil iz vlaka. Sprevodnik me okrca, češ da ne znam ceniti svoje nepovratne karte. Globoko v sebi vem, da ima prav, a danes pač ni dan, ki bi ga užival. Med permafrostom se izgubljajo moje misli, odtekajo neznano kam. So kot ranjena žival, ki v samoti izdihne svojo kosmato dušo.

Ponedeljek, 7.avgust
Včeraj smo začeli delo v kamnolomu, kamen spotike so napadle neštete motike. Povedali so mi, da nihče v resnici ne ve, kdaj se bo delo začelo. To nas ne ovira, čas ima tu povsem drugačen pomen. Včasih mi v nosnice udari vonj domače kuhinje, nežna sopara, dvigajoča se iz brbotajočih loncev me razveseljuje med sedenjem na latrini. Pišem, da se ne zadušim, hodim, da lahko razmišljam in kadim, da nisem živčen.

Torek, 11.september
Danes je v taborišče vdrl jelen, s pazniki smo ga lovili dobre tričetrt ure. Zvečer smo si skuhali golaž.

Petek, 8.november
Zima je neusmiljena. Tenki in razcapani plašči, ki hlapno visijo iz naših kosti, nas ne ščitijo pred tulečim mrazom. Ne spomnim se več zakaj sem bil kaznovan. V glavi mi odzvanja bled spomin drugačnega sveta, sveta tam zunaj, katerega del sem nekoč bil.

Sreda, 13.november
Prav ničesar več nimam, tudi njenih pisem ni več, v krsti iz mesa in krvi sem zakopan nad zemljo in vendar nimam poguma, da bi končal svojo agonijo.

Ponedeljek, 1.december
Dobil sem pismo. Razneslo me bo od sreče, počutim se kot da bi z enim zamahom zdrobil vse okove. Prihaja dan v katerem bom spet lahko zaživel. Po žilah mi teče nova kri, letim na krilih strasti in barve tega sveta me navdajajo z občutkom prerojenosti.

Nedelja, 31.december
Danes so me izpustili. Počutim se močnejšega in zrak je slajši kot kdajkoli. Odpravim se domov.