Iskreno telo in umazana duša

Človek se že od nekdaj z veseljem cepi na dvoje.
Na telo in dušo.
Nemara je eden prvih krivcev, ki mu lahko pripišemo ta dualizem, kdo drug kot Platon.
Najlažje bi njegov nauk razložili z vzklikom, s katerim je Diogen prekinil predavanje, ki ga je Platon imel na nekem trgu, in sicer:"Vidim konja, a ne vidim konjstva! ". V čem je tu problem?
Platon je svet delil na materijo oziroma čutom dostopno raven, skratka to, kar lahko vidimo, vohamo, slišimo, pojemo ipd. Na tej ravni se nahaja konj, ki ga jahamo, hranimo, za njim čistimo drek...
Pomembnejše pa je kraljestvo idej, zgolj umu dostopnih resničnosti, ki določajo materijo.
Skratka imamo celo množico različnih konj: delovnih in dirkalnih, belih in črnih, mršavih in plemenskih. Vsi pa so emanacija pralika oziroma ideje konjstva, katerega Diogen seveda ni mogel videti.
Tudi človeško telo je na ta način razdvojeno. Na eni strani se soočamo z našo telesnostjo, za katero je zmeraj znova potrebno skrbeti. Telo je potrebno hraniti, oblačiti, umivati, striči, pustiti mu je potrebno, da uživa ipd. Telo je žival.
Na drugi strani pa imamo čisto dušo, ki zre božanske resnice in se posveča kontemplaciji. Skrbi za razvoj duha in si na vse pretege želi odcepiti se od neznosne zemeljskosti, ter zaplavati v svet idej.
Religija, je vse skupaj pripeljala do točke, ko se telesa sramujemo, ga dojemamo kot inkubator iz kosti in mesa v katerem se nežna duša rojeva v onostranstvo.
O, ko ga le ne bi imel, tega prekletega telesa, ki se mu prdi, ko je to najmanj primerno, ki bi prespalo še svoj pogreb, ki smrdi, ki smrdi do večnosti in nazaj.
In kaj si sam mislim o takšni in podobni( predvsem krščanski) šari....larifari.
V resnici je ravno obratno, telo ni krivo ampak iskreno.
Kar pa se duše tiče imamo z njo res možnost postati boljši človek, vendar bodimo pazljivi s tistimi, ki nam o tem pridigajo.
Njihove duše so nemalokrat bolj umazane od prašičjih riti.